Kaj in kako zdaj?

“Nobenega dvoma ni, da bi morali začeti z zadnjimi, kajti prav zadnji plačajo največjo ceno. Če bomo znali pomagati zadnjim, bodo tudi prvi živeli lepše in boljše. Neurja, orkani, poplave, pandemija prizadenejo vse, a pustijo različne posledice, če jih pogledamo z družbenega vidika. Dolžni smo blažiti bolečine. A tega ne smemo početi s pomočjo, ki bi deževala na vse, ampak s cepivom dela, ki prinese gotovost in veselje. Pandemija je delovala kot radiografija, saj je pokazala razpoke v naši skupni hiši. Hiša je potrebna obnove. Obnoviti jo moramo hitro in na pravilen način … Veliko tveganje je, da bi na novo začeli, kot da se ni nič dogodilo, da bi se spet vrnili v stare tirnice… Ne bojim se druženja, srečevanj, pravzaprav se bojim osame, tiste osame, ki nas prepričuje, da lahko delamo in živimo brez drugih. Bojim se tiste osame, ki postane patološko stanje. Doslej nam je osamitev pomagala in nas obvarovala pred okužbo, a zdaj je čas, da se branimo pred osamitvijo”, so zelo jasne misli kardinala Mattea Zuppija, čigar intervju je bil pred dnevi objavljen v dnevniku Corriere della Sera. Dal ga je prijatelju Walterju Veltroniju, politiku in nekdanjemu županu Rima, kjer je kardinal Zuppi na obrobju, na perifireji vsega in Večnega mesta!, dolga leta deloval kot duhovnik med zadnjimi, med na rob potisnjenimi ljudmi.
Kardinal Matteo Zuppi velja za “Frančiškovega človeka”, saj ga je prav papež Frančišek poklical z obrobja v kardinalski zbor in postavil na čelo bolonjske krajevne Cerkve.
Tudi sveti oče je bil na Binkošti zelo jasen: “… Dragi bratje in sestre, poglejmo vase in se vprašajmo, kaj nas ovira pri darovanju. Recimo, trije so sovražniki daru, trije glavni, ki vedno prežijo pri durih srca: narcisizem, “viktimizem” in pesimizem (zagledanost vase, igranje žrtve in črnogledost). Narcisizem pomeni, da malikujemo sami sebe, da uživamo samo v svoji koristi. Narcis misli: “Življenje je lepo, če imam od njega korist”. In tako pride do besed: “Zakaj bi se moral darovati drugim”? Kako v tej pandemiji boli narcisizem, zapiranje v lastne potrebe, brezobzirnost do drugih, nepriznavanje lastne krhkosti in svojih napak. A tudi drugi sovražnik, viktimizem, je nevaren. Viktimist se vsak dan pritožuje nad drugimi: “Nihče me ne razume, nihče mi ne pomaga, nihče me nima rad, vsi me zatirajo”! Kolikokrat smo slišali ta pritoževanja. In njegovo srce se zapre, medtem ko se sprašuje: “Zakaj se mi drugi ne darujejo”? Kako grd je viktimizem v drami, ki jo doživljamo! Misliti, da nas nihče ne razume in ne izkuša tega, kar mi izkušamo. Slednjič je tu še pesimizem. Tukaj so vsakdanje litanije take: “Nič ne deluje, ne družba ne politika ne Cerkev …” Pesimist se jezi na ves svet, a ostaja negiben in misli: “Kaj pa imam od tega, če dajem? Vse je brez haska”. Kako poguben je pesimizem pri velikih naporih novih začetkov, ko vse vidi črno, ko ponavlja, da ne bo nič več tako, kot je bilo! Ko tako misli, se zagotovo ne bo vrnilo upanje. V teh treh, v maliku narcisa – ogledala; boga – ogledala, boga – pritoževalca in boga – negativca, je vse črno, vse temno. Znajdemo se v pomanjkanju upanja in potrebno nam je ovrednotiti dar življenja, dar, kar vsak od nas je. Zato potrebujemo Svetega Duha, Božjega daru, ki nas ozdravi narcisizma, viktimizma in pesimizma (zagledanosti vase, igranja žrtve in črnogledosti), da nas ozdravi ogledala, pritoževanja in teme. Bratje in sestre, prosimo ga: Sveti Duh, Božji spomin, poživi v nas spomin na prejeti dar. Osvobodi nas ohromelosti sebičnosti in vžgi v nas željo po služenju, po dobrih delih. Kajti hujša od te krize je samo še drama, da bi jo zapravili, tako da bi se zaprli vase. Pridi, Sveti Duh: Ti, ki si sozvočje, naredi nas za graditelje edinosti. Ti, ki se vedno daješ, daj nam pogum, da bomo izstopili iz sebe, da se bomo ljubili in si pomagali, da bomo postali ena sama družina. Amen”.
Ko je na binkoštno nedeljo papež Frančišek nagovoril prvič zbrane vernike na Trgu sv. Petra v Rimu, je bil še bolj jasen: “Pred sedmimi meseci se je končala sinoda za Amazonijo. Danes, na binkoštni praznik, kličimo Svetega Duha, naj da Cerkvi in družbi v Amazoniji, ki je hudo preizkušana v pandemiji, luč in moč. Mnogo je okuženih, veliko jih je umrlo, tudi med domorodnimi ljudstvi, ki so še posebej ranljiva. Po priprošnji Marije, Matere Amazonije, prosim za najrevnejše in nezaščitene tega dragega področja pa tudi po vsem svetu in dvigam glas, da nihče ne bi bil prikrajšan za zdravstveno pomoč. Skrbeti za osebe, ne varčevati zaradi ekonomije. Skrbeti za osebe, ki so pomembnejše kot ekonomija. Mi, ljudje smo svetišče Svetega Duha, ekonomija pa ne”.
Papež je še nadaljeval: “Danes v Italiji obhajajo narodni dan olajšanja, za pospeševanje solidarnosti z bolniki. Ponovno izražam občudovanje vseh, ki so še posebej v tem obdobju ponudili in še nudijo pričevanje skrbi za bližnjega. S hvaležnostjo in občudovanjem se spominjam tistih, ki so skrbeli za bolnike med to pandemijo in so dali življenje zanje. Molimo v tišini za zdravnike, prostovoljce, bolničarje, zdravstvene delavce in vse, ki so v tem obdobju darovali svoje življenje. Vsem voščim blagoslovljeno binkoštno nedeljo. Tako potrebujemo luči in moči Svetega Duha! To potrebuje Cerkev, da bo v slogi in pogumno še naprej pričevala za evangelij. In to potrebuje vsa človeška družina, da pride iz te krize bolj zedinjena in ne bolj razdeljena. Veste, da se iz takšne krize, kot je ta, ne pride isti kot prej. Pride se ali boljši ali slabši. Da bi imeli pogum spremeniti se, biti boljši, biti boljši kot prej in bi lahko pozitivno gradili v post pandemični krizi”.
Tem besedam skorajda nimamo kaj dodati, mogoče samo nasvet, da veljajo tudi za nas, prav za vse nas, ne glede na vero, na tako ali drugačno pripadnost, tu ob meji in tam čez mejo. To velja za vse!
Najslabše, kar bi lahko storili, je to, da se iz izkušnje osamitve zaradi pandemije, ki je vsakogar od nas tako ali drugače zaznamovala, ne bi ničesar naučili, da bi se obnašali, kot da se ni nič pripetilo, nadaljevali po starem.
To velja tudi za nas, pripadnike slovenske narodne skupnosti v Italiji, mogoče še bolj za nas, kot velja za druge, predvsem zato, ker smo bolj ranljivi, bolj občutljivi, zato, ker nas je iz dneva v dan manj.
In bi zato morali razmisliti, kaj v prihodnje potrebujemo, česar ne, predvsem pa bi morali razmisliti, kako bomo šli naprej. Kot posamezniki in kot skupnost.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme