K sreči nimamo nobenega primera okužbe

Piše: Iva Koršič

Februarja l. 2013, v idiličnem okolju Solkanskega polja v Gorici, ki bi ga antični, latinski pesnik Vergil gotovo opisal v svoji Georgiki, sta zakonca Cinzia in Jadran Podveršič odprla prvi “agri residence” za ostarele, s pomenljivim imenom Silicanum, saj je Solkan njihov bližnji sosed. Do tedaj je, pod istim imenom, tu na severnem delu “avstrijske Nice”, sredi polj, na ulici Scogli, ki se vije iz ul. Don Bosco ob soškem bregu navkreber proti malemu solkanskemu mejnemu kmečkemu prehodu, deloval kmečki turizem. Goste so sprejemali v glavnem za kosila ali večerje po naročilu, oddajali pa so jim tudi apartmaje, da so se tu lahko naužili lepega, mirnega podeželskega okolja in zraku, v katerem je čutiti blagodejni vpliv bližine Soče, ter se spočili od stresnega vsakdana. Poleti so se v Silicanumu lahko prepustili tudi svežini zunanjega bazena. Zaradi vsega opisanega, predvsem pa zaradi prijaznosti, vljudnosti in prisrčnosti, ki so jih gostom dobrovoljno razdajali lastniki, se v tem domačem okolju niso ustavljali le obiskovalci iz Italije, ampak tudi iz Avstrije in drugih evropskih držav.
Pred sedmimi leti so v teh zračnih, svetlih stanovanjih našli toplo zavetje starejši, tisti pač, ki iz različnih vzrokov ne morejo več živeti sami na lastnem domu. Silicanum jim je postal prijetno zavetišče, saj je povsod čutiti domačnost družinskega okolja. Tudi kosila in večerje potekajo v tem duhu. V Silicanumu namreč pripravljajo dobre domače jedi, saj lastniki še zmeraj obdelujejo polja in gojijo perjad ter prašiče za svojo uporabo. Varovanke in varovanci imajo na voljo vsak svojo sončno teraso in lepo tlakovano dvorišče. V času pred izbruhom virusa pa so se lahko, tisti, ki pač to še morejo, sprehajali po slikovitih bližnjih stezicah med polji in vinogradi.
Prav zaradi ukrepov, ki jih je uvedla italijanska vlada ob strašljivem razsajanju novega virusa in ki so močno okrnili naše življenjske navade, smo povprašali Jadrana Podveršiča, ali bi nam kaj povedal o današnjem življenju v Silicanumu. Prijazno je sprejel povabilo na telefonski pogovor, za kar se mu iz srca zahvaljujem.

Najprej obvezno vprašanje: kako se je spremenil vaš delovni vsakdanjik ob teh vladnih ukrepih zaradi širjenja koronavirusa? In kako ste ukrepali s svojimi gosti?
Življenje se je tudi za nas v tej naši “rezidenci” za starejše ljudi menjalo radikalno. Pri nas biva zdaj dvanajst oseb, ki jih skušamo na vse načine čim bolj zavarovati pred okužbo tega nevarnega virusa; le-ta še v večji meri ogroža prav starejše ljudi. Mi smo pravzaprav poskrbeli, da so sorodniki naših gostov že kakšnih deset ali petnajst dni, preden so stopili v veljavo vladni ukrepi, razredčili obiske pri nas. Kdor je prišel na obisk, je moral obvezno imeti zaščitno masko na obrazu. Slutili smo namreč, da se bo zgodilo kaj takega in da bomo morali upoštevali stroga določila. Naš vsakdanjik, se pravi moj in žene Cinzie ter vseh, ki si prizadevamo v prid našim gostom, je zdaj seveda popolnoma drugačen. Nihče od nas ne zahaja več v mesto. Po nakupih v trgovine jestvin, lekarne ter po recepte k zdravnikom se vozi enkrat ali dvakrat na teden le Cinzia. Tudi te izhode smo omejili zaradi večje varnosti.
Vsi preostali smo zaprti doma. Tudi moji starši, Anton in Marica, so doma. Obiski pri naših gostih so strogo prepovedani. Če svojci prinesejo svojim dragim kakšen priboljšek, ga pustijo v recepciji. Mi pa potem vsakemu izročimo, kar je treba v posameznem apartmaju (naj mimogrede povemo, da vsako lično stanovanje krasi izviren rezbarski izdelek samouka g. Antona Podveršiča, op. av.).
Naše varovanke in varovance smo prav “zablindirali”; upajmo, da se okužba ne bo zgodila.
Kako so nujne spremembe sprejeli vaši gostje? Katero odredbo jim je bilo najbolj hudo upoštevati?
V začetku jim ni bilo prav jasno, kaj se dogaja. Potem pa so se počasi začeli še sami zavedati, da je stanje resno, tudi zato ker gledajo televizijo, poslušajo radio in izvejo marsikaj. Tudi mi smo z njimi vsak dan za kosilo in večerjo in se veliko pogovarjamo. Najbolj težko jim je seveda, ker čutijo pomanjkanje bližine svojcev, a jim skušamo na vsak način olajšati to osamitev. Najprej jim je bilo seveda veliko težje. Ko pa so razumeli in spoznali, da je to nujno, so se vdali in se držijo pravil.
Pred ukrepi so gostje obedovali vsi skupaj v jedilnici. Kje kosijo in večerjajo pa zdaj?
Gostje še vedno obedujejo skupaj, ker mi, hvala Bogu, kot rečeno, nimamo nobenega primera okužbe. Tako smo lahko vsi skupaj pri mizi kot prej. Mislim, da je zanje psihološko zelo pomembno, da so vsi zbrani, saj jih je navsezadnje le dvanajst in smo kot velika družina. Če koga izmed njih ni na kosilu ali večerji, so ostali takoj v skrbeh, kaj je z njim. Imajo se radi; vsi so v prijateljskih odnosih med sabo. Če bi moral vsak biti le v svojem apartmaju, bi bilo vsem bolj težko, ker so že itak žalostni, ker nimajo več obiskov svojcev.
Kako se je spremenilo njihovo družabno življenje?
Njihovo družabno življenje se ni veliko spremenilo. Še zmeraj se lahko sprehajajo po dvorišču, vrtu in parku. Ko je bil pred nekaj dnevi zrak prijetno pomladen, so že radi posedali na soncu. Prepoved obiskov ni k sreči načela njihovega psihofizičnega počutja. Manjka jim seveda bližnji stik s svojci, čeprav se z njimi lahko vsak dan pogovarjajo po telefonu. Če kdo nima telefončka, mu ga mi posodimo, da se lahko malce pomeni z domačimi. Kaj drugega hujšega niso občutili. Pozanimali smo se tudi pri njihovih osebnih zdravnikih in pri zdravstveni službi, kako naj ravnamo. Tudi oni so nam potrdili, da dokler ni nevarnosti okužbe, lahko mirno živijo kot prej, ni treba jim odvzeti tega, kar so imeli pred izbruhom koronavirusa. Ščitimo jih na vse možne načine. Prav “crkljamo” jih. In to njihovi sorodniki vedo, zato nam zaupajo.
Njihov vsakdanjik je torej približno takšen kot prej?
Ja. Lahko se pogovarjajo med seboj, saj zelo radi poklepetajo, igrajo družabne igre, npr. tombolo, človek ne jezi se… še posebno radi imajo igre na karte. Kot sem povedal, tudi mi se veliko ukvarjamo z njimi, tako da imajo zmeraj družbo. Trudimo se, da so čim manj časa sami, da se ne čutijo zapuščene. Pri ostarelih je največji problem prav osamljenost. Mi sami jih spodbujamo, naj se družijo.
Če ne bo nihče zbolel, ne bo nikakršnih težav. Nima namreč smisla, da jih silimo, naj bodo sami, ker so pač vsi zdravi. Oni uživajo v tem, da so skupaj. Najlepši skupen trenutek so obedi. Danes zvečer jim bomo za večerjo pripravili frtaljo z našimi domačimi jajci in divjimi šparglji, ki smo jih jaz, žena in sin nabrali po grobljah ob soškem bregu. Večerje namreč kuhamo sami, pri tem jedo zmeraj domače pridelke (Jadran je tudi dober kuhar, kar je očitno podedoval po mami Marici, kuharici zlatih rok, op. a.). Kosila pa nam dostavljajo.
Vsi si želimo in prosimo Boga le eno, da ne bi nihče zbolel. Če nihče ne pride k njim, se kaj takega ne bi smelo zgoditi. To so takoj razumeli tudi njihovi svojci, ki dobro vedo, da smo jim zmeraj na razpolago in da njihovim dragim tu pri nas prav nič ne manjka. Če pa nastane kak problem, jim to takoj sporočimo. Še vedno imamo namreč pri nas tudi bolničarko. Če je kaj resnejšega, pa pokličemo zdravnika ali v bolnišnico. Ko pride gost k nam, skušamo takoj ustvariti z družinami čim bolj tesen odnos, da nam ti zaupajo. Tako so vsi mirni, ker vedo, da zelo dobro skrbimo za njihove drage.
Kako pa je s tistim vašim načrtom, da bi v bližini Silicanuma odprli kmečki turizem?
To imamo še zmeraj v načrtu, a zdaj je žal vse zamrznjeno. Nedaleč od našega Silicanuma smo namreč kupili zemljo in staro hiško. Vse bi radi spremenili v kmečki turizem, da bi imeli spet to, kar smo že imeli prej v Silicanumu. Izkušnja nas je izučila, da obe dejavnosti oz. ponudbi, turistična kmetija za ostarele in za ostale goste, ne moreta sobivati. Prav zato smo se odločili, da odpremo kmečki turizem tu v bližini. V to so nas nekako povedli tudi naši nekdanji stalni gostje, ki so se pri nas počutili kot doma. V tej hiški bomo imeli prostora za največ trideset gostov. Naša zamisel je namreč ta, da bi obiskovalcem nudili predvsem lep, velik prostor na odprtem, obdan z oljkami. Tu bodo lahko uživali ob naši ponudbi pristnih domačih jedi. Naša želja je, da bi se gostje na svežem zraku sprostili od vsakdanjih skrbi.
Dela so se že začela, a so se žal zaradi te epidemije ustavila. Upali smo, da bomo imeli odprtje pred poletjem. A zdaj smo vse morali prenesti na kasnejši čas. Ko bo šlo vse to mimo, boste lahko prišli k nam v naš novi kmečko turistični kotiček.

POGOVOR / Jadran Podveršič, skupaj z ženo Cinzio lastnik Silicanuma

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme