Junaški podvig podgorskih mladeničev

Piše: Danijel Devetak

Spomin na čas izpred 65 let Karlo Bresciani, Remigio Blasig in Ivo Ambrosi

November, ki se začenja z vahti, je mesec, ko se prebujajo spomini na drage rajne, na pretekle čase in dogodke. Prejšnji teden so prišli na obisk v naše uredništvo Karlo Bresciani, Remigio Blasig in Ivo Ambrosi, “trije mušketirji”: že na prvi pogled je bilo jasno, da se že dolgo poznajo, da so skupaj doživeli marsikaj takega, kar je njihovo prijateljstvo prekalilo, utrdilo. Hoteli so nam zaupati spomine na prav poseben podvig, ki so ga uresničili pred več kot 65 leti in na katerega so še danes ponosni.

V 50. letih prejšnjega stoletja so bili člani cerkvenega pevskega zbora v Podgori, ki ga je vodil g. Mirko Filej, “v Podgoro je prihajal s topolinotom”. Še prej ga je vodil tudi Lojze Bratuž, kasneje pa Bogomir Špacapan in nato njegov sin Mirko. Nepozaben župnik na vasi je bil sredi prejšnjega stoletja g. Bernard Špacapan, ki je nasledil g. Stanka Premrla in g. Ivana Reščiča in je bil menda tudi sošolec g. Lada Piščanca. Prav g. Bernard je Karlu Brescianiju poklonil knjižico Cvetje v viharju avtorice Zore Piščanc, sestre mladega kaplana Lada, ki je bil januarja 1944 umorjen na Lajšah pri Cerknem. Povest, ki pripoveduje o življenju v koncentracijskem taborišču v Gonarsu, v katerem so bridko usodo doživljali številni Slovenci in Hrvati, je naredila na mladega Karla močan vtis. Pretresla ga je. V njem se je prebudila želja, da bi obiskal furlansko vas in poiskal sledove žalostne zgodbe, ki se je končala s kapitulacijo italijanske vojske septembra 1943. Teklo je leto 1954 ali 1955, bližal se je november in z njim praznik Vseh svetih. Karlo je svoje želje in misli na srečanjih po vajah zaupal prijateljem v zboru in seveda g. Špacapanu. Ob koncu oktobra si je zato pri stricu Albinu izposodil skuter MV in se s prijateljem Remigiom odpravil v Gonars. Dvajsetletnika sta tam spraševala vaščane o kraju, kjer je še dobrih deset let prej stalo taborišče, “sogovorniki pa žal niso znali – ali hoteli? – povedati nič posebnega”. Mimogrede sta ujela le nekaj informacij o nekem kraju v okolici vasi, kjer je pred vojno bila velika kasarna z lesenimi barakami. “Šla sva tja, našla pa nisva nič”. Tam sta v jesenskem dnevu videla le obdelana polja in murve ob stezah. Pa sta šla do vaškega pokopališča v upanju, da bi vsaj tam našla sled o pokopu nesrečnih internirancev. In res sta ob koncu božje njive, na desni strani, opazila razmeroma širok, neurejen in zapuščen prostor z gomili, sredi katerega je stal visok lesen in že razpadajoč križ. Ob njem je bil kup odvrženega cvetja in razbitih vaz, “skoraj kraj za odlaganje smeti, vse okoli je rasla visoka trava”. Nikjer nobenega napisa. Na istem mestu stoji danes velik, razkošen spomenik civilnim žrtvam, ki so jih lakota in bolezni v fašističnem taborišču izmučili do smrti. Spominsko grobnico s kriptama, kjer v nišah z rdečimi zvezdami počivajo posmrtni ostanki več kot 450 padlih, predvsem slovenskih in hrvaških taboriščnikov, so na pobudo SFRJ uradno odkrili leta 1973, idejni načrt je izdelal skrbski akad. kipar Miodrag Živković.

Gospoda Karlo in Remigio sta nam v pogovoru povedala, da se danes več ne spominjata, kaj vsega sta si na tem svojem prav posebnem “romanju”, ob pogledu na žalostni prizor, mislila, “morda sva zmolila očenaš”. In vendar se je v njiju nekaj zganilo: dvajsetletnika sta se opogumila in krenila do občinske hiše, da bi vprašala za sprejem pri županu. Izrazila sta mu svoje ogorčenje nad zapuščenostjo tistih žalostnih gomil. Tak nastop je prvega občana furlanske vasi očitno presenetil, zato jima je odgovoril, da zadeva ni v njegovi pristojnosti, saj za vojaška pokopališča in grobišča umrlih v taboriščih skrbi poseben urad na obrambnem ministrstvu. “Naj se torej obrneva na Rim!” Mladeniča z odzivom seveda nista bila prav nič zadovoljna.

Zato sta v naslednjih dneh v Podgori vključila v zgodbo še dva prijatelja iz zbora, Iva Ambrosija in Franka Komela, ki je žal umrl že leta 1995, da bi na praznik Vseh svetih skupaj in bolj organizirano poromali v Gonars. V Gorici so pri mehaniku najeli temnozelen fiat 1100, “luksuzen avto!”, vozil ga je Karlo, saj je edini izmed štirih komaj opravil izpit in imel vozniško dovoljenje. (Med drugim so se med pogovorom pošteno nasmejali, ko so se spomnili, da je mladi voznik med potjo pozabil zategnjeno ročno zavoro, zaradi česar je v avtu kmalu začelo smrdeti po osmojenem…) S seboj so nesli venec z bršljanom, ki ga je izdelal in jim ga podaril lastnik slovenske cvetličarne na Travniku, g. Bandelj, tudi on doma v Podgori. Župnik Špacapan je rad podprl gesto velikodušnih mladih in jim plačal bencin za pot. Tako so se Karlo, Remigio, Ivo in Franko – menda prvi Slovenci? – poklonili nedolžnim civilnim žrtvam iz taborišča v Gonarsu. Kraj pokopa je bil tedaj za silo bolj urejen, za to je verjetno poskrbel župan … Njihovo dejanje je bilo gotovo sad mladostne zagnanosti, hkrati pa tudi pristne narodne zavednosti in humanosti, zdrave vzgoje, ki so jo srkali v družinah in pevskem zboru, ob pokončnih likih naših primorskih duhovnikov. In vse to so posredovali tudi širši podgorski skupnosti. Tisti veliki in skoraj strohneli križ, ki ga je – tako so kasneje izvedeli mladi podgorski pevci – že leta 1945 ali 1946 postavila usmiljena roka, preživel zapornik ali sorodnik, je Remigio za silo popravil in polepšal. “Še danes se točno ne spomnimo, kaj nas je ‘pičilo’, da smo prav mi šli prvi tja”, so nam še povedali. V Gorici je v povojnih letih kar mrgolelo slovenskih organizacij ‘enih in drugih’, in vendar se je zdelo, da nihče drug ni kazal zanimanja za to, da bi se poklonil tistim žrtvam. Tudi zato je prav, da junaški podvig štirih mladeničev ne gre v pozabo!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme