Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (22)
Sredi pokljuških gozdov
Hvaležen za senco pod krošnjami dreves, ki me je spremljala vse od vstopa v sotesko, sem nadaljeval, a na prvem razpotju ugotovil, da sem povsem izgubil občutek za orientacijo. Še dobro, da je bila tam ob poti ena lesenjača, pred katero je bil parkiran avtomobil, izza ograje pa me je nalajal nekaj mesecev star mladič čistokrvnega nemškega ovčarja. In potem sem se malo odkrehal in pokašljal, kar je pritegnilo pozornost njegovega gospodarja, ki sem ga povprašal, po kateri poti mi je nadaljevati proti Goreljeku. Sam bi po občutku izbral pot v levo in navzdol mimo hiške, on pa mi je pokazal kolovoz v povsem drugo smer, desno navzgor, ki je bil nekoliko ožji in manj shojen. Zaupal sem domorodcu (ali bolje vikendašu) in se odpravil dalje. Nedaleč naprej me je čakalo neprijetno srečanje s pasjo mrcino velikega kalibra.
Če je bil oni mladi volčjak še ves puhast in neroden, se je tam za lesenim plotom, ki mi ni segal dosti višje kot do pasu, proti meni sovražno zaganjal šarplaninec strah zbujajoče postave. Naj me vrag, če je imel manj kot 70 kilogramov. In ne samo da je proti meni lajal in renčal, z velikimi zobmi je živčno grizljal kole v ograji, kot bi mi hotel ponazoriti, kako bi žvečil moje kosti, če bi mu prišle v gobec, ko bi slučajno prečkal ograjo teritorija, ki ga je varoval. Ker konec koncev je šlo samo za to, za zvesto varovanje teritorija in črede ovac, ki se je mirno pasla daleč zadaj in mu je bila zaupana v varstvo. Če bi me hotel po vsej sili napasti, bi me lahko brez težav. Samo preskočil ali pa podrl bi tisto leseno ograjico in potem bi bila kar jeba, ker je bil res “žvau”. Mimo sem šel počasi, ne da bi z beštijo z geni s Šarplanine vzpostavil očesni kontakt. Nekam v diagonalo navzdol sem bil zagledan. Tipo me je vzel res na piko. Morda pa je imel samo slab dan, ker ni bil edini ovčarski pes, mimo katerega sem šel tistega dne, in vsi ostali so bili v primerjavi z njim pravi hipiji. Čeprav se psov ne bojim in načeloma kar dobro poznam pasjo psihologijo, mi je bilo med tistim mimohodom prav malo neprijetno, za nekoga, ki se psov boji, pa bi bilo tako srečanje prava nočna mora.
Še naprej je šlo samo navzgor, navzgor, navzgor. In teren je postajal vse bolj divji, pot vse ožja, označenost pa vse slabša. Brez GPS sledi bi bil kar “mrzel” in prav možno je, da bi se izgubil sredi pokljuških gozdov, saj se je pot včasih razcepila v dve ali tri na videz povsem enakovredne poti. Saj sem se šel stezosledca in iskal odtise podplatov pohodnih čevljev svojih predhodnikov v tleh in primerjal njihovo frekventnost na eni, drugi in tretji poti, a ponekod tudi to ni bilo dovolj za pravilno odločitev, GPS sistem pa ni zatajil. Hvala bogu. V vsej tisti divjini se mi je nekajkrat zazdelo, da slišim premike, korake, živalske zvoke v bližini, zato sem sem pa tja malo zažvižgal, pa palici sem zapikoval v tla glasneje, kot bi bilo treba, in s tem daleč naokrog najavljal svoj mimohod. Z nekoliko preveč fantazije sem v blatu videl tudi odtis medvedje šape. Morda je bil pa res? A malo zamaknjen. Bo?
Prva slika: markacija ivl
Druga slika: sredi pokljuških gozdov
