Jožefovo spremljanje Božiča

Piše: Primož Krečič

Tragičnost zgodovine je dobila luč in izhod. Ob dozorevanju časa je Bog poslal svojega Sina na svet, da bi s solidarnostjo in bližino razodel svojo moč za prehod in osvoboditev. Z Božičem se je Bog dotaknil globin naše nemoči in greha, tja, kjer smo se zaplezali in poskrili. Božji Sin je prišel v preprostem otroku, da bi nam pokazal, da je vredno živeti, ker smo sprejeti in ljubljeni, da smo otroci zemlje in je obenem naša domovina tudi v nebesih.

V učlovečenju se je torej razkrila najgloblja povezava neba in zemlje, duha in materialnega sveta, Boga in človeka. Zato je od svojega začetka Jezus izvir nove kulture in upanja, ker sinovsko ljubi Boga in premaguje težke ovire neživljenja ter hudobije. Kdor veruje vanj in se odpre njegovemu Duhu, je napolnjen z veseljem in mirom. Ne vržejo ga s tira padci, grehi in preizkušnje, kot je koronavirus. Med nami rastejo rodovi, ki nimajo skoraj nobene vere. Nekateri milenijci so celo krščeni ali so obiskovali verouk, toda zanje Jezus ostaja kot lepa tradicija, dober človek, nikakor pa ni prva svetinja in odrešenik, ki bi ga poslušali, molili k njemu in se po njem ravnali. V bistvu nikomur ne zaupajo, zato so v svojem jedru tako negotovi, črnogledi, prazni. Epidemija je to stanje poglobila, vendar je raj na zemlji še naprej  varen in pomirjevalen, da se ni treba boriti za izhod in trdni smisel. Predvsem je ljudi strah stopiti iz družbene uravnilovke in iti po poti vesti ter resnice. Že v odnosu do epidemije se to pozna.

V letošnjem adventu nam je papež Frančišek napisal pismo o svetem Jožefu: ‘Z Očetovim srcem’ in želel osvetliti njegovo vlogo v zgodovini odrešenja ter v duhovnosti. Tudi Jožef se je najprej izogibal stopiti iz družbene povprečnosti in korektnosti. Bil je pravičen in pošten. Zato je po tedanjih zakonih sklenil Marijo odsloviti, ko je zvedel, da je noseča. Težko mu je bilo pri srcu, ker jo je imel zelo rad, vendar je moral to storiti, ker je prelomila zvestobo in zaupanje. Toda v njegove dvome in bolečine je stopil Gospodov poslanec in mu povedal, naj vzame k sebi Marijo ter njenega otroka, ki je Božji Sin. Marija ni prelomila obljube, ampak je poslušala Boga. Stopila je iz navadnega teka dogajanja, tudi Jožef je to naredil, ko je storil, kar mu je naročil angel. Jožef je sprejel Božjo voljo in bližnjega.

Zato v krizi koronavirusa in splošni brezciljnosti papež Frančišek daje svetega Jožefa za zgled in spremljevalca. Predstavlja nam moža, ki je s svojo tiho podporo pripravil Božji prihod nas svet. Bil je duhovno svoboden, da se je po Božjem ves posvetil novemu poslanstvu. Sprejel je nosečo Marijo in bil ob njej na težki poti v Betlehem. Tudi ko je morala roditi v zavetišču za živali, je ostal tih in dejaven, da so preživeli, kolikor je bilo mogoče. Prav tako je po navdihu angela odpeljal družino v Egipt, ko je oblastnik želel umoriti otroka.

Veličina tega preprostega in tihega moža je v njegovem spremljanju Marije in Jezusu, da so živeli varno in mirno družinsko življenje. Danes je kar precej družinskih članov, ki se srečujejo z neodgovornostjo staršev. Zato je spodbudno papeževo povabilo k trdni in zvesti drži mož, da bi varovali življenje in ustvarjali toplino doma. V času epidemije je še posebno pomembna njihova prisotnost, da se v družini čutijo zavarovani. To je tudi priložnost, da odkrijejo moč vere, ki podpira povezave, služenje in upanje. Očetje morajo otrokom brati družinsko zgodovino in odkrivati Božje sledi v njej. Le tako bo mogoče doživeti sedanji čas k spreobrnjenju in novemu sinovskemu odnosu do Boga. Božji Sin se rojeva med nami in nas kliče iz neodločnosti. Čas brezizhodnosti in strahu spreminja v zaupanje ter svetlobo novega izhoda.

Preberi tudi

Naših 25 let

Uvodnik

Naših 25 let

13.01.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme