Jožef najsrčnejši

Piše: Bogdan Vidmar

Če je Bog z nami, kdo nam lahko škoduje?

Izvoljeno ljudstvo je pričakovalo Mesija, ki bo prišel iz Davidovega rodu. Kralj David se je izkazal v boju s Filistejci. Kot mladenič je premagal do zob oboroženega Goljata. Sv. Jožef glede junaštva in moči za kraljem Davidom ne zaostaja. V duhovnem smislu vsak izmed nas pripada Davidovemu rodu. Pripadamo kraljevemu rodu, ustvarjeni smo za kraljevanje. 

Jožef najsrčnejši! V lat. se ta vzklik glasi: “Ioseph fortissime”, v ang. pa je več izrazov, kar verjetno kaže na nezadovoljstvo s posameznimi prevodi iz latinščine. Zanimivo, da je ravno pri tem vzkliku toliko različnih variant: Joseph most valiant, Joseph most courageous, Joseph most strong. Nič ni narobe, če je slovenski izraz povezan s srcem, nasprotno, s tem samo bogatimo bogastvo jezikov in smo na to lahko ponosni. Pomembno je, da vemo, za kaj gre, in vsi različni izrazi nam pomagajo razumeti bistvo.

Koliko moči, poguma, iznajdljivosti in previdne drznosti je imel sv. Jožef, ko je vodil Sveto Družino v begunstvo. Morali so prečkati puščavo, v kateri preži veliko nevarnosti; Jezus pa je bil takrat še majhen. Potovanje je bilo nevarno, predvsem zaradi oboroženih roparjev. Če bi ostal v Betlehemu, bi Jezusa umoril Herod, a odločitev za potovanje v Egipt ni bila brez nevarnosti. Tudi v Egiptu je prav gotovo mrgolelo takih in drugačnih nevarnosti, čeprav evangeliji o tem nič ne poročajo.

Papež Frančišek sv. Jožefa imenuje “Oče ustvarjalnega poguma”. Ustvarjalni pogum se pojavi predvsem takrat, ko naletimo na težave. V težavah lahko odkrijemo sposobnosti, ki se jih prej niti nismo zavedali. Po sv. Jožefu, ki je pravi “čudež”, je Bog poskrbel za Jezusa in Marijo, za to, da je Jezus sploh preživel prva leta življenja. Ko je prišel v Betlehem in ni našel primernega prebivališča, kjer bi Marija lahko rodila, je pospravil hlev in ga uredil, da je postal čim bolj prijeten prostor za Božjega Sina, ki prihaja na svet (prim. Lk 2,6-7). Sprejel je dejstvo, da v Betlehemu za Marijo, ki je bila tik pred porodom, ni primernega bivališča. Mimogrede, zanimivo, da podobno kot ob rojstvu, tudi tik pred aretacijo, Jezus, ki je prišel za Veliko noč v Jeruzalem, ni spal v kakšnem jeruzalemskem hotelu, ampak v vrtu Getsemani, na Oljski gori.

Določenih stvari v življenju ne moremo spremeniti, preprosto je treba sprejeti dejstva. Ne moremo biti ustvarjalni, če ne sprejmemo realnosti, okoliščin, v katerih smo se znašli in so take, kot so. Tudi ko se zdi, da nimamo izbire, imamo izbiro. Življenje je dar v vseh okoliščinah življenja. Pogosto smo potopljeni v situacije, ki si jih nismo dali sami, v katerih trpimo. Sv. Jožef je ugotovil, da je njegova žena Marija noseča, a ne z njim. Kako to sprejeti? Lahko bi Marijo zavrnil in osramotil, lahko bi naredil samomor, lahko bi razočaran zbežal in se v obupu zadrogiral. A kaj bi s tem rešil? Bi postal oče? Sv. Jožef se je, ne zgolj iz svoje moči in pameti, podobno kot Abraham, odločil za drzno avanturo. Okoliščine, kakršnekoli že so, je treba sprejeti. Tudi v navidezno za nas zelo slabih okoliščin se za nas skriva veliko pozitivnega, veliko milosti. Ne odrešujejo nas okoliščine, rešuje nas Bog, ki je povsod, ki je vedno z nami, Emanuel. Kdor veruje, tudi upa. Trudimo se, da pripravljamo razne načrte in programe. Nič ni narobe in je prav, toda le v primeru, če se zavedamo, da Bog deluje. Vsi programi, ki tega ne upoštevajo, ki se morda pripravljajo celo pod mentorstvom Antikrista, se bodo v enem samem trenutku, četudi bodo na videz čudoviti, sesuli v prah. 

Bog je naš najmočnejši zaveznik. Modri z Vzhoda, v ljudski govorici jim rečemo Sveti trije kralji, ki so bili prvi romarji k Jezusu, če izvzamemo pastirje, ki so naredili le nekaj korakov, so zaviti v tančico skrivnosti. Kdo so bili? Kako so prepoznali pot k Jezusu s pomočjo zvezd? Kakšen vpliv so imeli na Sveto Družino njihovi darovi? So že oni opozorili Jožefa na Herodove zlobne načrte, ki jih je ovil v veliko humanitarnost in pobožnost: govoril je, da se hoče tudi on Jezusu pokloniti. Čeprav Sveto pismo ne pove vseh podrobnosti, lahko sklepamo, da so Jezusu bile naklonjene tudi zvezde, da je Sveta Družina sprejela nepričakovane obiske, ki so ji pomagali … Bog poskrbi, da prejmemo to, kar potrebujemo. Bog deluje! Se zavedamo, kakšen kapital imamo za seboj in kakšen kapital smo mi sami? Če se tega ne zavedamo in se tega ne veselimo, smo obsojeni na stagnacijo in životarjenje v močvirju svojih omejenih interesov.

Veliki imperiji so se zdeli zelo močni, a so propadli in danes ne obstajajo več. Dominus flevit. Jezus je, tik pred svojo smrtjo, na Oljski gori, s pogledom na Zlata vrata, jokal nad Jeruzalemom, ki je bilo lepo, urejeno in utrjeno mesto, v katerem je Herod postavil tempelj, ki je veljal za eno izmed takratnih čudes sveta (Prim. Lk 19, 41-45). Na kaj vse je Jezus mislil na vigilijo pred svojo snrtjo? Kateri spomini so se podili po njegovi glavi? Potem je jokal. Mesto ga ni sprejelo. Jezus joče zaradi svoje ljubezni do mesta, do nas. Jezusove napovedi so se uresničile; Rimljani so porušili Jeruzalem. Jezusove solze se nanašajo na nas, mi smo Jeruzalem, nad katerim Jezus joče. Bili smo krščeni, poslušamo Božjo besedo, prejemamo zakramente …, a kljub temu grešimo, smo brezbrižni, nismo ponosni na to, da smo kristjani … Prosimo za svoje spreobrnjenje, za spreobrnjenje naših bližnjih, našega naroda, vsega človeštva.

Za zmago ne zadostuje najsodobnejše orožje in veliko denarja, če ni duhovne moči. Mar Jezus ne joče pogosto tudi nad nami? Domišljamo si, da smo močni, da smo gospodarji, da smo pomembni, a smo sužnji in slabiči, podrejeni hudobnim duhovom. Demone celo vabimo v svoje domove, zanje smo pripraljeni odšteti veliko denarja in žrvovati veliko časa in svojih moči. 

Bog daje moč! Bog podarja mir! Le v Bogu smo popolnoma varni!

Danes je cel svet postal “Egipt” in “puščava”. Živimo v svetu novega poganstva in prevladujoče, krščanstvu nasprotne kulture. Ne bojte se! Če je Bog z nami, kdo nam lahko škoduje? Nas je strah za prijatelje, službo, ugled in preživetje? So sploh lahko resnični prijatelji tisti, ki se norčujejo iz svetih stvari? Je ugled, ki temelji na našem konformizmu z Antikristom, naš ugled ali naša sramota?

Kako najti notranji mir sredi hrupa tega sveta? Kako prenašati sovražnost in posmeh ljudi, sredi katerih živimo?  Ne bojte se! Tudi danes obstajajo zvezde, ki kažejo pot, tudi danes so na romanju Sveti trije kralji! Kdor se v svojem napuhu in samozadostnosti razglaša za junaka, podobno kot Goljat, bo zagotovo poražen. Kristusova smrt na križu je bila za protagoniste in naročnike umora Božjega sina kratkotrajni delirij zmagoslavja. Avtoriteto in moč ima, kdor priznava avtoriteto Boga, kdor kliče Očeta.

Preberi tudi

Evangelij po Ani

Bodi človek

Evangelij po Ani

03.04.2021
Med solidarnostjo in ljubeznijo

Bodi človek

Naravno pravo

Bodi človek

Naravno pravo

03.04.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme