Jolka Milič je bila dobesedno zaljubljena v Srečka Kosovela in njegovo poezijo

Trst / Večer o prvih prevodih prevajalke s Krasa v Narodni in študijski knjižnici

Nedavno so v Trstu priredili večer o prvih prevodih Jolke Milič v italijanščino, saj je Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm priredilo večer z naslovom Prizadevanje prevajalke Jolke Milič (1926-2021) za uveljavitev Kosovelove poezije med Italijani. Na večeru je po pozdravu predsednice Slavističnega društva dr. Vilme Purič najprej spregovorila pesnica in sežanska knjižničarka Magdalena Terčon, glavno besedo na večeru pa je imela prof. Marija Pirjevec, ki je poudarila predvsem dejstvo, da je bila Jolka Milič dobesedno zaljubljena v Srečka Kosovela in njegovo poezijo. Na večeru sta Kosovelovo poezijo in prevode prebirali Olga Lupinc in Darja Betocchi. Predvsem pa je predavanje prof. Marije Pirjevec osvetlilo napore Jolke Milič, da bi tudi Italijani spoznali pesnika s Krasa.

Da bi bolje osvetlili njeno mukotrpno delo, predvsem nagovarjanje italijanskih kulturnikov, da bi tiskali Kosovela, objavljamo pismo Jolke Milič iz časopisa Delo. Pismo je bilo objavljeno v Književnih listih 5. novembra leta 1987 in je lep kamenček v mozaiku poznavanja tistega časa:

“Čast, komur čast oziroma nekaj nujnih pojasnil ob Kosovelu

Dr. Marija Pirjevec v pogovoru z Jožetom Horvatom (bil je objavljen v KL z dne 29/X/87 pod naslovom Preteklosti in perspektive slovenistike v Trstu) – je v zvezi s položajem Slovencev znotraj tržaške stvarnosti med drugim povedala tudi tole: “Že beseda ‘slovenščina’ je moteča in namesto nje se pogosto raje uporablja nevtralni izraz ‘slavo’. Vendar je najti tudi take kolege, ki zaradi svoje človeške senzibilnosti in intelektualne širine skušajo pomagati pri naših naporih, da bi se slovenska kultura v tržaškem okolju okrepila in polneje zaživela. Tako smo npr. lahko hvaležni germanistu Claudiu Magrisu, da so po njegovem posredovanju izšle pri turinski založniški hiši Cankarjeve Podobe iz sanj v italijanskem prevodu, in italijanistu Elviu Guagniniju, ki si je prizadeval, da je založba Asterisco izdala Kosovelove pesmi, Studio Tesi iz Pordenona pa moj prevod Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice.”

Trditvi, da smo lahko hvaležni Claudiu Magrisu za posredovanje pri izidu Cankarjevih Podob iz sanj, Elviu Guagniniju pa za objavo italijanskega prevoda Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice, sta bržčas veljavni, kar pa ne velja za Kosovelove pesmi pri tržaški založbi Asterisco, saj se je Guagnini vključil v ta “podvig” dokaj pozno, in prej po naključju kot pa na lastno pobudo.

Največ zaslug ima kajpak Tullio Reggente, ki je bil najbolj zagnan, tako rekoč spiritus agens pa deklica za vse in factotum te silno obetavne tržaške zasebne založbice, ki pa je žal malo manj kot finančno skrahirala v nekaj letih. Tiskarski stroški objavljenih knjig – razen Kosovela in Černigojeve mape, ki nista ustvarila izgub – so zdaleč presegali izkupiček od prodaje, skupaj s subvencijami, ki so bile vedno bolj miloščinam podobne kot pa pravim podporam! Za Kosovela pa je Reggenteja vnemal, ogreval in ogrel tržaški Slovenec (ne spominjam se več imena), ki je delal na radiu TRST II. On ga je pripeljal k meni v Sežano (bila sta prijatelja) in potem do izida knjige pripeljaval in skupaj smo vsi trije zidali gradove v oblakih in na trdnih tleh, načrtovali to in ono, delili radosti in razočaranja. Iskali … brezplačne sodelavce, ker smo vsi delali zastonj, eni za “slavo”, drugi “za narodov blagor”. Tomizza nam je, sicer nadvse ljubeznivo odrekel pomoč. Upali smo, da bo on napisal predgovor Kosovelovemu izboru. Takrat nismo našli nobenega bolj vidnega Italijana, ki bi bil voljan zastaviti zanj pero, razen gospe Aurelie Gruber Benco. Vsi so se sklicevali, da pesnika ne poznajo dovolj oziroma odločno premalo, da bi se o njem lahko razpisali (kar je bilo tudi res, a se niso niti potrudili, da bi ga spoznali, saj bi jim priskrbeli ves potrebni material!), skratka naša ponudba ni bila dovolj zanimiva: Neznana založba, zastonjsko delo, neznameniti sodelavci! Čista zguba časa! Ko so padle vse iluzije, smo prosili Slovenca Merkuja, in ta ni odklonil, jasno. Tudi Černigoj in Spacal sta privolila, da opremimo knjigo z njunimi reprodukcijami. Preden pa sem prevode oddala, sem hotela z Reggentejem razčistiti nekaj jezikovnih ugank. Sedli smo za mizo: Reggente, slovenski stalni animator in jaz. A namesto da bi dileme razrešili, smo jih poglobili, ker vsak je svojo gnal, priseči pa le ni hotel, da le njegova velja. In tedaj sem predlagala, naj mu Tullio (Reggente!) pripelje kakšnega človeka, ki italijanščino “neizpodbitno” zna in on naj sporna mesta lektorira. Pomislil je in se odločil za prijatelja Elvia Guagninija, seveda pod pogojem: če bo utegnil, ker je trenutno silno zadržan. Kmalu ga je resnično pripeljal in res je tiste tekste pregledal in ponovno smo vse gradivo prebrali, vse prevode za izbor. Radovedni smo bili, kakšen vtis bodo naredili nanj, ki jih je prvič slišal. Kar odleglo nam je, ko smo opazili, da mu je Kosovel všeč in da nima nobenega pomisleka glede izbranih pesmi. Da se pač v celoti z nami strinja in veseli zbirke. A vse to se je zgodilo malo manj kot na koncu že prehojene poti, tako rekoč tik pred … tiskarno. Kar je kajpak tudi hvalevredno, a glavna zasluga, glavni trud, da je sploh prišlo do izida, gre po mojem mnenju nesebičnemu slovenskemu mladeniču z radia, čigar ime sem medtem celo pozabila (naj se oglasi!), ki je nadvse požrtvovalno pomagal navezovati stike, gladil teren, odstranjeval ovire, nas opogumljal, ko nas je tlačilo malodušje, storil skratka vse, kar se je dalo storiti, mi vsi pa smo se mu na koncu – na višku evforije – pozabili celo spodobno zahvaliti. Ko da ga sploh ni bilo zraven!

Samo zaradi njega sem vzela pero v roke. Nudila se mi je pač priložnost, da mu dam – sicer s petnajstletno zamudo – kar mu po pravici gre. Brez njegovega vztrajnega nagovarjanja in posredovanja najbrž ne bi bilo knjige. Ta dolg me je ves ta čas moril. Poravnala sem ga pozno, a rajši pozno kot nikoli. Čast komur čast!

Jolka Milič”

Mladenič, ki je nagovarjal nepozabno Jolko Milič, da prevaja Kosovela v italijanščino in je pomagal, da je do prevodov prišlo, je bil Miro Oppelt, ki se je večera o prevajanju Jolke Milič v Narodni in študijski knjižnici v Trstu tudi udeležil in s seboj imel prvo izdajo Jolkinih prevodov.