Intervju

“Jezus je na svojem križevem potu že pred nami doživljal to, kar se nam dogaja danes”

“Jezus je na svojem križevem potu že pred nami doživljal to, kar se nam dogaja danes”

Piše Urška Petaros / Pogovor: Franc Pohajač, župnik na Opčinah

Današnji čas koronavirusa prinaša marsikatero preizkušnjo na več področjih. Tudi Cerkev in duhovnost sta se morali prilagoditi novim razmeram in najti pot do vernikov na drugačne načine, kot smo jih bili vajeni. Letošnja Velika noč je bila posebna za vsakega kristjana, prav tako postni čas, ko smo se pripravljali na največji krščanski praznik. O zdajšnji situaciji smo se pogovorili z openskim župnikom Francem Pohajačem; na Opčinah so namreč za veliki teden začeli predvajati spletne maše po Facebooku. Predvsem pa je pogovor tekel o izzivih, ki nam jih je koronavirus postavil v duhovnem smislu, in o upanju, ki nam ga daje Bog z Jezusom.

Kako ste lahko v tem obdobju v stiku s svojimi župljani?
Osebno sem prepričan in bom tudi ostal, da nobeno, še tako sodobno sredstvo, kot so navaden telefon, tako imenovani pametni telefoni in v njih postavljeni WhatsApp, Facebook itd., ne more nadomestiti živega “stika”, pa naj bo ta stik samo mimogrede. Zato je ta virus za nas, ki smo obdarjeni z razsežnostjo Božjega odnosa, neverjetna in zelo boleča preizkušnja. To “bolečino” doživljam na lastni koži, čeprav nimam množičnega stika z župljani, imam ga pa (predvsem pri spovedi) in mi je dragocen. Morda mi bo kdo ugovarjal. Toda verujemo, da je Bog naš Stvarnik in da je človek že takoj v začetku pretrgal vez z njim, vendar ga Bog ni zapustil, nadaljeval je stik z njim toliko stoletij, celo narod si je izbral, in še in še bi lahko ugotavljali. Pri tem ni iskal nobenega drugega pripomočka, kot samo osebni stik, iskal je človeka. Iz svojega večnega osebnega stika se je odločil, da ga v osebi Jezusa Kristusa ponudi človeku na najvišji osebni ravni. Ta Božji in človeški stik, ki ga je Bog vtisnil v svojega sina Jezusa, kaže, da zanj ni nobenega nadomestila, tudi vse njegovo stvarstvo ne. Torej tudi naša sodobna še tako “vsemogočna družbena” občila ne. In koronavirus ve, če ga malo poosebim, da omejiti do skrajne meje živi stik človeka s sočlovekom je najbolj učinkovita in najkrajša pot do osamitve in zasvojenosti. Bi pa dodal, da so vsa družbena občila sad darov, ki nam jih je Bog dal, da jih ne zakopljemo, ampak razvijemo, da so nam v pomoč, da postajamo bolj človeški in se zavedamo, da za njimi stoji On, ki nas ima neskončno rad, zato nam daje toliko možnosti in sredstvev, da to ljubezen čutimo in jo z bližnjim živimo.

Na cvetno nedeljo ste v župniji na Opčinah darovali sveto mašo po Facebooku, za slovenske vernike jo je daroval Metod Ogorevc, vi pa ste jo darovali za italijanske vernike. So vas ljudje spraševali, ali bi se jim pridružili na tak način?
Priznam, da prav velikega povpraševanja ni bilo. Rekel bi, da je bilo zelo skromno. To je bila bolj najina skrb, sicer Metodova bolj kot moja. Ker če se ozrem na to, kar sem prej poudaril, se osebno niti ne bi podal na to pot. Pa ne toliko, ker me moti, ampak ker se na samo uporabo niti toliko ne razumem in nimam pravih sodobnih pripomočkov. To je bila in je še rešitev v sili.

Letošnji post je bil zelo poseben, saj smo bili primorani, da žrtvujemo tudi družbene stike. Se vam zdi, da se, kljub temu da ne moremo v cerkev in tam prejemati zakramentov, kot npr. sveto spoved, lahko še bolj povežemo z Bogom?
To vprašanje zaobjema zelo široko razmišljanje o družbenen stiku, o cerkvi kot zgradbi, v kateri se verniki zbiramo, o Cerkvi kot skupnosti, o cerkvi kot organizmu, o zakramentih … Omejil se bom na zakrament sv. spovedi.
Tu zadenemo v bistvo našega življenja, kot kristjani, verniki. Oseben stik z Bogom ne more nadomestiti odnosa, ki ga Bog v svoji troedini razsežnosti živi in se je učlovečil v Jezusu, ki pravi: “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi”. To pomeni, da je Bog vez s seboj postavil v odnos, ki ga imam jaz z Jezusom, in tistim, ki mu je bilo zaupano poslanstvo, z duhovnikom, da v njegovem imenu izreče “jaz te odvežem”, in ta jaz ni duhovnikov jaz, je Jezusov. Če jaz rastem v iskrenem odnosu do Jezusa, bom dojel, da me Jezus pri sv. spovedi ne sprejema kot grešnika v nekem podrejenem in poniževalnem odnosu, ampak kot brata. Če pri spovedi te Jezusove drže ne doživljam, pomeni, da se je v meni tako močno zakorenil in ustoličil jaz, ki me ne pusti priznati, da je v meni kaj narobe v odnosu do Jezusa. Danes je tolikšen osip prejemanja sv. spovedi, ker je v meni toliko usedlin, ki mi ne dopustijo, da bi načel svoj jaz. Kajti v odnosu do Jezusa, če ne “popustim” svojemu jazu, se z Jezusom osebno ne morem srečati. Srečujem se sicer z njim kot zgodovinsko osebo, kar pomeni, da se moje notranjosti ne dotakne, ne ustvari odnosa, ohranjam stik s svojim jazom. Toliko ljudi pri spovedi prizna, da so grešniki, ali pa tarnajo, “saj vedno iste grehe počenjam, kaj bom hodil k spovedi” – vse to nas utrjuje v rasti samoljubja, lastne uveljavitve, lastne samohvale. In koronavirus, če je kje nevaren, je prav v tem. Pretrgati vse vezi, vse odnose speljati na raven ”jaza”. Vsa mogoča razkuževalna sredstva uporabljati … Čim prej iznajti zdravilo, da bo lahko spet zaživel moj “jaz” v miru.

Ali je letos Velika noč čas, ko se lahko povsem posvetimo svojim bližnjim, družinam, s katerimi živimo?
To je dejansko od nekdaj bistvo praznovanja Velike noči. Posvetiti se bližnjemu, družini, predvsem tam, kjer živimo. Kakšna Velika noč bi bila, če bi jo praznovali, ne oziraje se na osnovne prvine skupnega življenja, na utrjevanje medsebojnih vezi, toliko bolj ob izkušnji koronovirusa, ki mu je glavni cilj razkrojiti človeka in z njim vse, kar ga povezuje z drugimi. Jezus je na svojem križevem potu že pred nami doživljal to, kar se nam dogaja danes. Sam je ostal, vsi so ga zapustili, presrečen je bil srečanj s svojo materjo Marijo, s Simonom, z Veroniko, z jeruzalemskimi ženami. To mu je tudi omogočilo, da je zdržal do konca, da ni prej omagal in namesto smrti na križu obležal mrtev na tleh. Do konca je vztrajal, še več, ni dopustil, da bi ga pribitega na križu strlo v odnosu do človeka: do sokrižanega hudodelca, do Marije, do Janeza. Rekel jim je: “Še danes boš z menoj v raju” in: “Žena, glej tvoj sin! Glej, tvoja mati”. Ko vstane od mrtvih, takoj vzpostavi odnos: “Pozdravljene”. Takoj se poda na delo, da učence spravi skupaj in jih naredi može, ki bodo oznanjali in človeku vračali dostojanstvo, ki ima pravo podobo le, če živi v najglobljem odnosu in sozvočju z Bogom in sočlovekom. S svojim vstajenjem je Jezus dokočno obračunal z vsem, kar človeka tisočletja ogroža, da ni zmogel biti kos razkrajalcem in razdiralcem človekove identitete. Da se je človek z vsemi možnimi načini in sredstvi trudil, kako bi to pošast uničil, pri tem pa je pozabil nase, da bi najprej sebe utrdil, sebe preobrazil, utrjeval živ osebni stik z Bogom, vanj zaupal, kot Jezus mu izrekel: “Oče, zgodi se tvoja volja”. Tu je tista moč, ki je Jezusu omogočila uničiti smrt in vstati od mrtvih, vzpostaviti življenje v času in večnosti.

Kako vi gledate na to zdravstveno krizo? Kaj vam predstavlja največji izziv pri tem? Kaj pa vas navdaja z optimizmom?
Koronavirus je zabodel meč v človekovo zdravje. Ni človeka na tej zemlji, ki mu zdravje ne bi pomenilo nekaj najdragocenejšega. Že voščila ob osebnih in toliko drugih priložnostih so polna najbolj iskrenih in radodarnih želja po zdravju. Koronavirus z nami ne bo imel usmiljenja, to vemo. Vprašanje je, kako se proti temu njegovemu pohodu boriti. Osebno sem prepričan, da je edina pot, moč, temu koronovirusu vzeti meč iz rok. Vzgled nam je mladi svetopisemski David. Goljata je premagal s preprosto fračo. Kaj naj bi bila za nas ta preprosta frača? Biti pozoren nase, poskrbeti zase, sebe vzljubiti, v sebi odkriti podobo Boga. Podobo Boga, ki me s svojo stvariteljsko roko vodi, da se zavem, da imam ob sebi, še več, v sebi Jezusa, ki mi ga je Bog pri krstu dal za brata, ki presega koronaviruse vseh časov, KoronaJezusa. Njegov bivanjski prostor sem jaz, moja notranjost, moje srce, moja duša. To je zame največji izziv in me tudi navdaja s pozitivnim gledanjem v prihodnost.

Kako gledate na obdobje po zdravstveni krizi z duhovnega vidika?
Pozitivno toliko, kolikor bo človek, kot posameznik in kot družbeno bitje, doumel, da duhovna razsežnost ne prenese podhranjenosti in da se te podhranjenosti zavemo le, ko je prepozno, ko nas preseneti kakšen koronavirus. Vdori koronavirusov v človekovo življenje bodo v prihodnje še bolj agresivni. Kos jim bomo le, in kristjani imamo za to zlato priložnost, kajti Bog nas je z darom vere “opremil z vsemi zaščitnimi pripomočki” z osebo, z Jezusom. V njem nam je dal “vzorec” za družinsko življenje in življenje v skupnosti v dvorani zadnje večerje (koronavirus nas je za to letos prikrajšal: za sv. mašo, obhajilo), “vzorec” za osebno življenje po apostolih Tomažu, Petru in Pavlu (koronavirus nas je za to prikrajšal: za sv. spoved), “vzorec” za osebno in občestveno molitev v Očenašu (tukaj je koronavirusu uspelo le delno). To so viri za človeka, ki je “opremljen” z darom vere, brezpogojen vir, da preživi, tudi v najtežjih okoliščinah, in spet po Jezusovem “vzorcu” (njegova zmaga nad smrtjo) še pogumneje nadaljuje pot, ki ga vodi v objem večno živečih Očeta, Sina in Svetega Duha.

Urška Petaros

24.04.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!