Jezikovnica (96)

Piše: Vladka Tucovič Sturman

Nagrada mira

Pravopisno pravilo, kako zapisujemo poimenovanja nagrad, uporabnikom jezika vedno znova povzroča težave. Je že tako, da nagrade, čeprav govorimo o njihovem poimenovanju, ne sodijo med imena oz. ne med lastna imena, pač pa so t. i. občna imena – karkoli si že tisti, ki se pravopisa učijo, pod to besedno zvezo predstavljajo. Ponavadi jim razložim čim preprosteje: občna imena so običajne besede, ki se pišejo z malo začetnico. Problem nastane, ko nismo prepričani, kam oz. v katero skupino (občnih ali lastnih imen) sodi kakšna beseda – tako marsikdo praznike piše z veliko začetnico, čeprav po pravopisnih pravilih ne sodijo v lastnoimensko besedje, pač pa med občno.

Vrnimo se tokrat k poimenovanjem nagrad in pustimo ob strani, da z veliko pišemo poimenovanja, če so svojilni pridevniki (Prešernova nagrada, Nobelova nagrada, Veronikina nagrada); če pa niso oz. so samostalniki, ki izhajajo iz imen (nagrada oskar iz moškega imena Oskar, nagrada vesna iz ženskega imena Vesna), ki so seveda tudi samostalniki, pa z malo začetnico. Ravno slednje je bilo povod za tokratno Jezikovnico, namreč zapis nagrade, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra Pen, se imenuje po imenu slovenske pisateljice in prevajalke Mire Mihelič in se podeljuje ponavadi jeseni (letošnja prejemnica je pesnica Barbara Korun), in sicer mira – prav ste videli, poimenovanje nagrade se pravilno zapiše z malo začetnico, pa čeprav izhaja iz osebnega, torej lastnega imena; z veliko bi se zapisal svojilni pridevnik Mirina nagrada, enako kot Veronikina nagrada.

Nagrada mira bi se namesto mira lahko imenovala tudi nagrada Mire Mihelič (v tem primeru bi z malo pisali besedo nagrada, ime in priimek pa seveda z veliko), podobno kot nagrada Radojke Vrančič za mlade obetavne prevajalce – vendar ne Miheličeva nagrada, ker bi v tem primeru šlo za moški svojilni pridevnik (poznamo Miheličevo galerijo, poimenovano po soprogu Mire Mihelič, slikarju in grafiku Francetu Miheliču), še manj pa Miheličina nagrada, torej bi bil svojilni pridevnik ženskega spola tvorjen iz priimka Mihelič na sicer možen, vendar zaenkrat neustaljen način. Neustrezen zapis, ki je pritegnil mojo pozornost, je izhajal iz nepoznavanja, kaj beseda mira sploh pomeni (mira ima sestro enakopisnico seveda v “dišeči smoli nekaterih tropskih dreves”), zapisano je bilo namreč celo “nagrada MIRA”.

Slednje je povsem skregano s pravopisnimi pravili. Zapis z velikimi tiskanimi črkami je namreč v običajnih besedilih rezerviran za kratice, kot so: NUK, SAZU, ZTT, SKGZ, ZKB, kar ne Mira ne mira seveda nista. Domišljam si, da vem, zakaj je prišlo do zapisa MIRA. Avtor gotovo ni bil prepričan, kako naj zapiše poimenovanje nagrade, z malo ali veliko začetnico, pa se je zatekel k samim velikim črkam – da bo volk sit in koza cela. Vendar tako, če se odločimo za same velike črke, ni sit niti volk niti koza ne ostane cela, pademo namreč samo še v večjo pravopisno zmedo …

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici,  ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.

Preberi tudi

Jezikovnica (97)

Jezikovnica

Jezikovnica (97)

27.11.2020
Jezikovnica (79)

Jezikovnica

Jezikovnica (79)

25.02.2020
Jezikovnica (85)

Rubrike

Jezikovnica (85)

23.05.2020
JEZIKOVNICA (91)

Jezikovnica

JEZIKOVNICA (91)

19.08.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme