Jezikovnica

Jezikovnica (71)

Jezikovnica (71)

Piše Vladka Tucovič Sturman / Milko Matičetov

Letošnjo jesen je kar nekaj prispevkov v Novem glasu bilo namenjenih našemu znamenitemu folkloristu in etnologu Milku Matičetovemu (1919–2014), ki je bil doma iz Koprive na Krasu, kjer je bila ob letošnji 100. obletnici rojstva na njegovi rojstni hiši odkrita spominska plošča. Tudi v Jezikovnici sta njegovo ime in priimek našla svoj prostor, še zlasti ker sta oba zanimiva z jezikovne plati.
Ustavimo se najprej pri imenu: Milko izhaja iz imena Emilijan, variante in manjšalnice tega imena so poleg Milka še Emil, Milan, Milče in Milček. Pogovorno se ime Milko sklanja tako, da mu podaljšujemo osnovo: Milkota, Milkotu itd. Tako se v pogovornem jeziku zgodi še z marsikaterim slovenskim moškim imenom, npr.: Markotom, Brankotom, Slavkotom itd. Vsa ta imena se v knjižni slovenščini sklanjajo tako, da se jim preprosto spreminja samo končnica oz. zadnja črka: Milko, Milka, Milku, Milka, pri Milku, z Milkom. Tudi ko izražamo svojino, se pogovorno rabi svojilni pridevnik Milkotov, knjižno pa krajša oblika Milkov, torej Milkotova oz. Milkova rojstna hiša.
Milko Matičetov je ob rojstvu dobil mamin priimek Zega, pozneje pa očimovega Ukmar, ki so mu ga fašisti poitalijančili v Omari, zato se je po vojni zavzel, da bi za svoj priimek prevzel t. i. hišno ime pri Matičetovih, saj je bil njegov ded Matija ali po domače Matiče in je bil Milko Matičetov vnuk. Najprej je obliko Matičetov uporabljal kot psevdonim v literarnem ustvarjanju, pozneje pa se je začel tako podpisovati tudi uradno. Njegova žena je bila tako Vida Matičetova, ta priimek pa ima tudi njegov vnuk, pesnik mlajše generacije, Marko Matičetov. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

22.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!