Jezikovnica

Jezikovnica (61)

Jezikovnica (61)

Piše Vladka Tucovič Sturman / Fulvio Tomizza, Tomizzev, Tomičev

V spomin na istrskega pisatelja Fulvia Tomizzo, ki se je rodil leta 1935 v Materadi (v zaselku Juricani), preminil pa leta 1999 v Trstu, je vsako leto maja v Trstu, Kopru in Umagu organizirana kulturna prireditev Forum Tomizza s podnaslovom: obmejna srečanja. Letošnjo pomlad obeležujemo torej 20-letnico pisateljeve smrti in ravno v tem tednu lahko v navedenih mestih prisluhnete predavanjem, literarnim nastopom in koncertom v njegov spomin. Ime in priimek znamenitega pisatelja, ki je bil povezan s tremi jeziki, narodi in mesti, pa sta zanimiva tudi s pravopisnega vidika, priimek Tomizza je celo v Slovenskem pravopisu 2001, kar izpričuje, da je (bil) zelo povezan s slovensko kulturo.
Zaustavimo se na kratko pri imenu Fulvio, ki je podobno drugim imenom romanskega izvora, kot so še Flavio, Fabio ali Livio. Tudi številna moška imena slovanskega izvora se končajo na o, npr.: Marko, Branko, Samo. Tako romanska kot slovenska moška imena, ki se končajo na nenaglašeni o, se knjižno sklanjajo brez podaljšanja osnove, torej samo s spremembo končnice, Marko, Marka, Marku; Samo, Sama, Samu; Branko, Branka, Branku (tako je npr. tudi v srbščini); Fulvio, Fulvia, Fulviu. V pogovorni slovenščini pa se sklanja tako, da se beseda podaljša, kar (zaenkrat) v knjižnem jeziku čutimo kot napačno: Marko, Markota, Markotu; Fulvio, Fulviota, Fulviotu.
Iz več razlogov je pravopisno zanimiv tudi priimek Tomizza. Verjetno gre za poitalijančeni zapis slovanskega samostalnika (pomanjševalnice) Tomica, kar bi pomenilo Tomažev oz. Tomov sin, sin od Toma oz. Tomota, če rečemo pogovorno. Dva z-ja preberemo kot izvorni c, izgovor se vedno zapisuje v oglatem oklepaju: Tomizza [tomica]. Priimek Tomizza je samostalnik ženskega spola; takih priimkov pa je v slovenščini veliko, še zlasti na Primorskem. Spomnimo se na priimke: Košuta, Rebula, Štoka, Švara, Baruca itd., o čemer sem tudi v Jezikovnici že pisala. Sklanjamo jih lahko na dva načina. Po 1. ženski sklanjatvi, kar je tudi običajnejše, torej: Tomizza je, Tomizze ni, Tomizzi podarim … ali po 1. moški sklanjatvi, kar je tudi prav, a je redkejše: Tomizza je, Tomizza ni, Tomizzu podarim.
Do sem vse jasno, kajne? Večjo težavo predstavlja svojilni pridevnik. Iz priimkov ženskega spola se pogosto tvori napačen svojilni pridevnik moškega spola, npr. Rebulin roman, kar pozornejši bralci Jezikovnice že dobro poznajo, saj sem tudi o tem že pisala. Pravilno je seveda Rebulov roman.
Torej tudi pri Tomizzi ne bo prav Tomizzin, pač pa Tomizzev. Zakaj? Poglejmo pravilen zapis. Dvočrkje zz preberemo kot c. Glas c pa se pri svojilnem pridevniku pretvori v č, npr. Mojca, Mojčin ali Franc, Frančev. Za c obvezno sledi e, ne pa o (spomnimo se na pravilo o preglasu: Cene češnje že še je.), zato ni pravilno Tomizzov, pač pa le Tomizzev [tomičev].
Ko uporabimo ime in priimek, bomo rabili npr. ustvarjalnost Fulvia Tomizze, če pa tvorimo svojilni pridevnik samo iz priimka, je pravilno torej: Tomizzev (izgovorjeno [tomičev]). Slovenski pravopis 2001 ponuja kot možnost tudi podomačeni svojilni pridevnik Tomičev, vendar raba take tvorbe sploh ne izkazuje. Če ponovimo: ne bomo torej zgrešili, če bomo rabili zapisano Tomizzev in izgovorjeno [tomičev].
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka. tucovic@fhs. upr. si ali na uredništvo Novega glasu.

18.05.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!