Jezikovnica

Jezikovnica (59)

Jezikovnica (59)

Piše Vladka Tucovič / Špargelj, šparga, šparenga …

Za tokratno Jezikovnico sem izbrala povsem sezonsko temo. Gotovo vas je veliko bralcev Novega glasu tudi vnetih pomladanskih nabiralcev užitnih divjih rastlin, kot so regrat, koprive, kislica, čemaž itd., med naštetimi pa vsaj na Primorskem kraljuje špargelj, ki je zanimiv tudi z jezikovnega stališča. Oglejmo si, zakaj je tako. Za marsikatero užitno rastlino, ki so jo ljudje v preteklosti nabirali ali gojili, velja, da se je zanjo uveljavilo več narečnih oblik. Pri tem še kako velja tisti rek, da ima vsaka vas svoj glas. Pomislite samo na krompir, ki se mu reče tudi bob, repica ali čompe, koruza je lahko turščica ali frmenton, regrat je radička, solkanski radič pa celo regut. Tudi za šparglje velja, da imajo več narečnih poimenovanj. V Istri jim rečejo šparge ali šparuge, na Krasu šparenge, gotovo pa sem kakšno narečno različico nehote izpustila …Če pobrskamo po spletnem jezikovnem portalu Fran. si, iz Slovenskega etimološkega slovarja izvemo, da smo besedo špargelj v slovenščino dobili prek nemščine. V nemškem jeziku je špargelj namreč der Spargel, v italijanščini asparago, latinsko asparagus, grško pa asparagos. Latinsko ime za divji špargelj je Asparagus officinalis.
Beseda asparagus večino med vami gotovo spomni na italijansko besedo za špargelj, že prej omenjen asparago. Mene pa na znamenito lončnico iz štajerskih kmečkih vež in verand, imenovano asparagus ali preprosto zeleje (zelenje). Izgovoriti jo je treba s tremi dolgimi in širokimi eji, ki ponazarjajo zelene slapove košatih poganjkov te rastline, ki ji je hvalospev v romanu Primerljivi hektarji (2017) napisala tudi mlada slovenska pisateljica Nataša Kramberger, doma iz Slovenskih goric. Pri meni pa je še živ spomin na rojstnodnevno torto za šesti rojstni dan, ki jo je moja praktična mama v pomanjkanju drugega dekorja okrasila s cvetovi pelargonij (gorečk) in zelenim vencem iz asparagusa, pač tistim, kar je bilo pri roki …
Če se vrnemo k užitnemu šparglju, se lahko zaustavimo pri njegovi sopomenki, to je beluš. Divji špargelj bi naj bil samo špargelj, gojeni šparglji, ki so debelejši, pogosto pa zato, ker so osipani in rastejo pod zemljo, bele barve, so beluši.
Seveda pa nas tu ne zanimajo njune kulinarične posebnosti, temveč špargljeva jezikovna plat. Špargelj je namreč samostalnik moškega spola, ki pri sklanjanju izgubi e v obrazilu -elj. Sklanjamo ga torej: špargelj, šparglja, šparglju, špargelj, pri šparglju, s špargljem. Če ga primerjamo z drugima dvema rastlinama (oz. plodom mandljevca), ki imata enako obrazilo, kot sta nagelj in mandelj, nam Slovenski pravopis 2001 pove, da se nagelj lahko sklanja naglja (kot špargelj), pa tudi nageljna, enako je z mandljem (tudi z mandeljnom), za špargelj pa v današnjem knjižnem jeziku velja samo s špargljem (ne špargeljnom). Enako je še npr. z avrikljem (ne avrikeljnom), ki je v imenovalniku avrikelj, in pegastim badljem (ne badeljnom), ki je v imenovalniku badelj. Jezik pač ima svoje zakone, po katerih se nam nekatere besede zdijo zelo podobne, pa niso. Tudi beseda učitelj se konča na -elj, pa eja pri sklanjanju sploh ne izgubi (učitelj, učitelja), vendar ga po drugi strani tudi ne sklanjamo kot učiteljna, čeprav se konča na -elj. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

12.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!