Jezikovnica (164)
Ujma, nevihta, neurje
Slovenija še vedno odpravlja posledice poplav in naši mediji so polni izrazov, povezanih z neljubim vremenskim dogajanjem, kot so: ujma, nevihta, neurje ipd. Medtem ko se nam neurje in nevihta zdita znana, običajna samostalnika, čeprav se vedno bolj bojimo njunih posledic, pa je samostalnik ujma beseda, s katero se do pred kratkim nismo srečevali ravno pogosto. Podobno je z besedo povodenj, ki jo zamenjuje pogosteje rabljena poplava, čeprav ima povodenj tudi čisto svoj, poseben pomen – o čemer sem pisala že v prejšnji Jezikovnici.
Prav spomnim se, kdaj sem besedo ujma slišala prvič, to je bilo ob poplavah v Sloveniji leta 1990, ko sem bila komaj desetletni otrok, pozneje pa sem v šolski knjižnici videla revijo Ujma, ki je “strokovna revija za vprašanja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami” in jo Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje izdaja že od leta 1987. Kaj točno pomeni beseda ujma, ob kateri pomislim na skupino grozečih izrazov, kot so kuga, lakota in vojska? Iztočnica ujma je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opremljena s kvalifikatorjem “knjiž.”, že to nam pove, da te besede v vsakdanjem govoru ne uporabljamo ravno pogosto. Pomenska razlaga pa pravi, da je ujma “dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo”. Primeri rabe: “pokrajino je prizadela ujma; povodenj, suša in druge ujme; vodna, vremenska ujma”. Tudi dodatna razlaga je razumljiva: “dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje”, primeri rabe pa jo še dopolnjujejo: “lakota, vojska in druge ujme”. Med temi je še zlasti zanimiv navedek iz Sovretovega prevoda Homerjevega besedila (verjetno Odiseje?): “snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo” – ta citat še posebej pritegne pozornost, saj dobesedni navedki iz književnih del v Slovarju slovenskega knjižnega jezika niso ravno pogosti, so bolj redkost, čeprav so bila ravno književna dela osnova za slovarsko gradivo.
No, zdaj vsekakor vemo, kaj ujma pomeni (še predobro tudi v praktičnem smislu), pa vendar – od kod izvira ta samostalnik, ima kakšno zvezo z drugimi besedami? S slovanskimi vsekakor, saj obstaja ta beseda tudi v ruščini, poljščini in češčini, kakor se lahko podučimo v Slovenskem etimološkem slovarju, in sicer s podobnimi pomeni: “velikanska množina, škoda, kvar, izguba”. Praslovanska različica besede ujma pomeni “kar je proč vzeto”, saj u ponazarja “proč, stran, dol”, jeti pa “vzeti”, torej bi lahko rekli, da je ujma tisto, kar je odvzeto oz. ujeto. Da so letošnje vremenske ujme marsikomu marsikaj vzele in da so bili poplavljenci dobesedno ujeti, o tem se boste gotovo strinjali.
Pri drugih dveh samostalnikih, nevihta in neurje, je zanimivo, da se oba začenjata s predpono ne, ki pa ne pomeni nič dobrega, ravno nasprotno: kot še izvemo v Slovenskem etimološkem slovarju, kaže na “slabo lastnost pojava”, kar nevihta in neurje zagotovo sta, namreč neprijetna in nezaželena pojava. V samostalniku neurje se skriva koren ura v pomenu ‘čas’, od tod je tudi zveza “huda ura”, ki je sopomenski izraz za nevihto in neurje. Slovenski samostalnik neurje je še najbližji hrvaškemu samostalniku “nevrijeme” v pomenu ‘nevihta, neurje, vihar’. Slovensko besedno zvezo huda ura in hrvaški samostalnik nevrijeme pa povezuje komponenta časa, namreč ura in vrijeme (v hrvaščini ta beseda pomeni vreme in hkrati čas). Neurje, nevihta oz. huda ura so torej “nevrijeme” oz. “slabo vreme”, kot bi rekli v slovenščini. Ekstremno slabo vreme, bi lahko dodali po letošnji poletni izkušnji …
Ne le pomensko, tudi strukturno sta si sorodna pa še samostalnika nevihta in vihar, druži ju skupna indoevropska baza, ki pomeni ‘viti, oviti, upogibati’. In če sem v tokratni Jezikovnici že omenila literarni citat, naj tudi zaključim z verzi Srečka Kosovela iz njegove pesmi za otroke Burja, kjer sta kar dva glagola povezana z vetrom, to sta “viti (vijem)” in “veti (vejem)”: “Burja trese našo hruško, / vije njene veje, / ah, lepo je biti burja, / veje in se smeje.”
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije in Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
