Jezik objemov, dotikov in poljubov, jezik afriških otrok

Piše: Katja Ferletič

Pogovor / Veronika Devetak

Goričanka Veronika Devetak je letos poleti doživela dragoceno življenjsko izkušnjo: dva meseca je v Tanzaniji pomagala otrokom, najstnikom in odraslim s posebnimi potrebami. Zelo prijazno je pristala na pogovor in nam marsikaj povedala o Afriki in Afričanih.

Prosim, da se predstaviš našim bralcem.

Stara sem 25 let, živim z družino v Gorici in sem najstarejša od šestih otrok. Leta 2020 sem zaključila študij na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, sem diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. Istega leta sem se vpisala na magistrski študij inkluzivne pedagogike v Kopru, saj sem želela poglobiti svoje znanje na področju dela z otroki s posebnimi potrebami.

Trenutno zaključujem študij, čaka me še magistrska naloga; medtem opravljam suplenco v goriškem vrtcu. Že med študijem sem bila večkrat na delovni praksi v raznih vrtcih v Gorici, Ljubljani, Šempetru, Vrtojbi, na Vogrskem.

Kdaj si šla v Afriko in koliko časa si tam preživela?

Odpotovala sem 5. julija, na cilj sem prišla 6. julija ponoči. Pot je bila zelo dolga, saj sem z letalom pristala najprej v Istanbulu, nato pa v Dar es Salaamu, nekdanji prestolnici Tanzanije, kjer sem preživela prvi mesec, avgusta pa sem bila v mestu Iringa. Na pot sem se odpravila sama in, iskreno povedano, me je potovanje do Dar es Salaama kar skrbelo, k sreči pa je vse steklo na najboljši način. Domov sem se vrnila 31. avgusta; tudi ta pot je bila zelo dolga in utrudljiva.

Si odpotovala s kakšno dobrodelno organizacijo?

Odpotovala sem z italijanskim združenjem Comunità Papa Giovanni XXIII. To je mednarodno združenje, ki ga je ustanovil don Oreste Benzi leta 1968. Zanj je značilno, da vzpostavlja in goji neposreden stik z marginaliziranimi, zavrženimi, revnejšimi, z osebami s posebnimi potrebami itd. Podružnice združenja so prisotne v 40 državah sveta in delujejo na različnih področjih, v različnih ustanovah, kot so npr. terapevtske skupnosti za ljudi z odvisnostmi, socialne zadruge, družine, odprte za sprejemanje potrebnih, zavetišča za brezdomce itd. Združenje se ukvarja tudi z rejništvom oz. s skrbjo za otroke in mlade, ki iz različnih razlogov začasno ne morejo živeti v svoji družini. Sama sem spoznala združenje Comunità Papa Giovanni XXIII, ko smo v našo družino sprejeli v rejništvo dvomesečno deklico, Eliso, ki je lani tudi uradno postala moja sestrica. 

S kom si v Tanzaniji živela in delala?

Dar es Salaam je metropola z več kot štirimi milijoni prebivalcev, živela sem v njenem središču; Iringa pa je manjše mesto v notranjosti države: živela sem na podeželju, v družini, odprti sprejemanju. Izkušnji sta si bili različni. V Dar es Salaamu sem stanovala z gospo Esther, katere mož je Italijan, član skupnosti Papa Giovanni, ki v Tanzaniji vodi dnevni center Kituo cha Baba Oreste za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. V tem centru sem delala z Esther in drugimi operaterji ter prostovoljci. Gospa je doma iz Zambije, bila je zelo prijazna in zaščitniška do mene. V centru sva se ukvarjali z otroki in odraslimi osebami od 5. do 32. leta starosti, sporazumevali sva se v angleščini in kmalu vzpostavili zelo lep odnos. Vsak dan sva se z avtobusom vozili v center in se posvečali osebam, ki so večinoma gibalno ovirane, z motnjami v duševnem razvoju ali s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Z zanimanjem sem opazovala predvsem otroke, odnos, ki ga imajo s starši. Takoj sem razumela, če so srečni, ljubljeni ali zanemarjeni – tem sem se skušala še posebno posvečati, čeprav smo imeli kar nekaj težav pri sporazumevanju, saj angleščine ne poznajo, jaz pa jezika swahili ne obvladam. Vsem obiskovalcem centra sem pomagala pri različnih dejavnostih in tudi pri umivanju in skrbi za osebno higieno. Začetno sem se čudila, da po umivanju nekaterih otrok sploh nismo uporabljali brisač, saj jih nekateri niso imeli. Nekatere otroke in odrasle smo kar mokre oblekli, čeprav je bila v zadnjih mesecih v Tanzaniji zima, seveda ne takšna, kakršno jo poznamo mi; temperature so bile podobne našim pomladanskim. Pomagala sem operaterjem, ki so v centru zaposleni, in kar kmalu sem se vključila v vsakdanje delo. 

Iringa je mesto na 1.550 metrih nadmorske višine – bilo je mraz. Lahko povem, da me je potovanje iz Dar es Salaama v novo destinacijo kar skrbelo, saj sem svetlopolta in plavolasa, zaradi tega pa so me v Afriki že od prvega dne vsi začudeno gledali, celo več ponudb za poroko sem prejela … V Iringi je bilo več Italijanov, članov združenja Papa Giovanni. Stanovala sem v hiši z voditelji tamkajšnje skupnosti in z osebami, ki so imele različne potrebe. Bilo nas je petnajst, povečini so bili gostje centra najstniki, sirote, z nami je bila tudi vdova z otroki.

V Iringi sem zahajala tudi v prehranjevalni center, kjer smo pomagali podhranjenim otrokom in njihovim mladim mamicam. V hiši, kjer sem stanovala meseca avgusta, sta bila nekaj časa z nami tudi fant in dekle, Italijana, ki sta v Iringi opravljala civilno službo, z nami pa je bila tudi misijonarka. Z njo in z nutricionistom iz prehranjevalnega centra sem obiskovala tudi ljudi na domovih. To je bilo zelo zanimivo, obenem pa pretresljivo. Hišice so zelo skromne in majhne, zidovi iz zemlje in blata, v njih stanujejo mlade mame in otroci. Z misijonarko sem obiskala tudi center za otroke s posebnimi potrebami, kjer sem opazila, da so operaterji in prostovoljci uporabljali tehnike, ki sem se jih tudi sama naučila na univerzi.

Zakaj si pravzaprav šla v Afriko?

Že nekaj let sem razmišljala o tem, da bi se preizkusila v prostovoljnem delu, da bi šla nekam daleč … Ko sem spoznala združenje Papa Giovanni in dejavnosti, s katerimi se ukvarja, sem se začela konkretneje zanimati. Opravila sem spletni tečaj, na katerem so nam predstavili, kako sploh izgleda prostovoljno delo v raznih državah. Na tečaju preko Zooma so nam o svojih izkušnjah spregovorili prostovoljci. Nisem imela posebnih želja glede kraja, kjer bi se ukvarjala s prostovoljnim delom; glede na čas, obdobje dopusta, ki sem ga imela na razpolago, pa sem lahko izbirala med Tajsko ali Tanzanijo. Izbrala sem Tanzanijo, ker sem želela živeti z ljudmi, v skupnosti, in se ukvarjati z otroki. Člani združenja so mi pomagali pri organizaciji potovanja, opravila sem vsa potrebna cepljenja, uredila zavarovanje in vse dokumente. Hvaležna sem svoji družini, ki me je pri tej izbiri na vse načine podprla.

Zakaj so ti afriški otroci tako prirasli k srcu?

Ti otroci so takoj razumeli, da sem jih imela rada, čeprav z njimi nisem znala verbalno komunicirati. Jezik v mojem primeru sploh ni bil nepremostljiva težava. Sporazumevali smo se na drugačen, neverbalen način, preko objemov, dotikov, poljubov. Imela sem občutek, da ti otroci potrebujejo veliko nežnosti, ki pa je navadno niso deležni, saj so večkrat zanemarjeni, tepeni, deležni različnih vrst nasilja – v Afriki so namreč ljudje večinoma prepričani, da je tepenje najučinkovitejši vzgojni model. Poleg tega se afriške družine svojih otrok s posebnimi potrebami sramujejo, zato z njimi ne ravnajo najbolj primerno. Afriške otroke sem zelo vzljubila in z njimi ustvarila tako pristen odnos kot še nikdar prej. Na nekatere sem se zelo navezala, zato mi njihovi vzgojitelji še naprej pošiljajo fotografije, saj hočem biti obveščena o vsem, kar se jim dogaja.

Predstavljam si, da si spoznala veliko ljudi, novih prijateljev. Boš z njimi obdržala stike?

Največ stikov ohranjam z gospo Esther, spoznala pa sem veliko prijaznih oseb. Spoprijateljila sem se tudi s fantom in z dekletom, ki sta opravljala civilno službo v Iringi, in z misijonarko, s katero sem obiskovala afriške družine. Tudi z animatorji in operaterji iz centra ostajamo povezani.

Si doživela kakšno posebno pustolovščino?

Nekega dne sem se v Dar es Salaamu z otroki, kot običajno, z avtobusom vozila v naš center. Deževalo je in tamkajšnje ceste niso take, kakršne poznamo mi; voznik je po pomoti zavozil v jarek. Skušala sem ohraniti mirno kri predvsem za to, da bi se otroci ne prestrašili. Nekaj časa smo čakali v avtobusu, v Afriki pa nimajo občutka za čas, tako smo se morali kar sami izvleči na cesto. Pod dežjem smo operaterji in prostovoljci dali otroke na ramena in peš nesli v center. Na cilj smo prišli premočeni, blatni, k sreči pa vsi zdravi.

Si se kdaj znašla v resnični nevarnosti?

V hudi nevarnosti nisem nikoli bila, vedno pa sem bila, kot so mi svetovali, previdna, saj sem bele polti in ženska. Navadno sem bila vedno v spremstvu znane osebe, zvečer pa sem večinoma ostajala doma. Prestrašila sem se samo nekega jutra, ko me je v avtobusu nenadoma fizično napadel otrok, ker sem v center nesla koruzo za kokoši, on pa je bil lačen. Zagrabil me je za vrat, zgodilo pa se ni nič hujšega …

Se je oz. se bo tvoje življenje v čem spremenilo?

Ne morem reči, da se je moje življenje ravno spremenilo, saj sem bila od doma le dva meseca, spremenil pa se je moj pogled na svet. Doma, v družini, se imam zelo lepo in nikdar prej nisem občutila potrebe, da bi potovala v druge države, in to celo sama. Po tej izkušnji sem na svoji koži spoznala, da je svet velik, da okrog nas obstaja veliko lepega. Sedaj že čutim potrebo, da bi se v ta svet drugače vživela, da bi odpotovala, raziskovala kraje in ljudi, doživela njihovo vsakdanjost. Takih občutkov pred potovanjem v Afriko nisem imela, sedaj pa že razmišljam o enoletnem potovanju, opravljanju civilne službe, kot to delata fant in dekle, ki sem ju spoznala v Iringi. Opogumila sem se.

Si v Afriki našla to, kar si iskala?

Našla sem le delček tega, kar sem iskala. Razumela sem, da sem na pravi poti, da sem izbrala pravo študijsko smer, da me veseli živeti v neposrednem stiku z drugimi, še posebno s potrebnimi, s potisnjenimi na rob, s šibkejšimi. Našla sem potrditev, da se hočem ukvarjati z otroki, ki v življenju niso imeli take sreče kot drugi. Prepričana sem, da, če bom nadaljevala v tej smeri, bom našla to, kar iščem. Sem šele na začetku svoje poti.

Se boš vrnila?

Se bom! Ko sem se poslavljala, so me vsi spraševali, kdaj se bom vrnila, in ne, ali se bom sploh vrnila. Naslednjič pa bi rada odpotovala v družbi znanca, prijatelja, da bi tako lepo izkušnjo delila s kom drugim. Sem se že pozanimala, koliko stanejo letalske karte za naslednje poletje …

Kaj svetuješ tistim, ki bi želeli doživeti podobno izkušnjo? Kaj lahko konkretno naredi, kdor bi želel pomagati ljudem v Afriki?

Vsem, ki imajo možnost, svetujem, naj gredo. Verjamem pa, da je vsi nimajo, in se zavedam, da sem srečna. Kdor bi želel doživeti podobno izkušnjo, naj odpotuje brez večjih skrbi, pomembno pa je, da se obrne na kakšno organizacijo. Previdnost ni nikoli odvečna, a lažje je, če pustimo doma predsodke, s katerimi smo zrasli v naši družbi.

Konkretno lahko vsakdo pomaga tudi od doma, svetujem pa, naj se prej pozanima, kakšna pomoč je najbolj potrebna in na kakšen način lahko pride v prave roke, do najbolj potrebnih ljudi.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme