“Jezik je ena od temeljnih sestavin narodne identitete”

Piše: Katja Ferletič

Pogovor / Prof. Rada Lečič

Prof. Rada Lečič je jezikoslovka, slovenistka, profesorica slovenščine na univerzah v Italiji, avtorica slovničnih priročnikov in učbenikov slovenščine za tujce, predavateljica in prevajalka. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenskega in italijanskega jezika, magistrski naslov je leta 1990 pridobila iz sodobne slovenske književnosti. Že skoraj petnajst let poučuje slovenščino na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v devetdesetih letih je pet let poučevala na rimski univerzi La sapienza, od leta 2001 do 2009 na Visoki šoli za prevajalce in tolmače v Trstu, vmes pa nekaj semestrov tudi na univerzah v Vidmu in Padovi. Veseli smo, da je prijazno privolila v pogovor za naš tednik.

Za začetek bi vas vprašala, kako to, da ste se odločili za študij italijanščine glede na to, da ste po rodu iz Kočevja?

V Kočevju smo živeli do mojega 12. leta in sem se v osnovni šoli učila nemščino. Ko smo se preselili v Ljubljano, sem imela v sedmem in osmem razredu angleščino, zato sem morala med poletnimi počitnicami nadoknaditi vso snov iz angleščine. Ker sem želela študirati vsaj en tuji jezik, po gimnaziji pa nisem bila prepričana, ali imam dovolj dobro osnovo za študij angleščine ali nemščine, sem si na Filozofski fakulteti poleg študija slovenščine raje izbrala italijanščino in kot popolna začetnica, saj prej nisem znala niti besede italijansko, sem morala v študij vložiti zelo veliko dela; zavedala sem se, da brez branja knjig in učenja besed ne bom dosegla ustreznega znanja, zato sem si izpisovala vse nove besede, med počitnicami pa sem šla na tečaj v Perugio. V primerjavi s študijem slovenščine je bila italijanščina kar trd oreh.

Poučevali ste na različnih univerzah v Italiji, vmes ste imeli tečaje tudi v Braziliji, Urugvaju, ZDA in Luksemburgu. Zakaj ste se odločili za poučevanje v tujini in v čem se razlikujejo posamezne delovne izkušnje?

Za ta študij sem se odločila iz želje po poučevanju, saj sem že od malih nog želela postati profesorica. Prve izkušnje sem dobila na jezikovnih tečajih v Ljubljani, ko sem Slovence učila italijanščino, druge udeležence, zlasti iz nekdanje Jugoslavije, pa slovenščino. Na začetku devetdesetih let sva s kolegico ustanovili zasebno jezikovno šolo in po dveh letih intenzivnega dela sem se prijavila na delovno mesto lektorice za slovenski jezik na rimski univerzi, saj sem v tem videla izziv in možnosti za nove izkušnje; delo s študenti je seveda drugačno kot s tečajniki, zato sem morala precej spremeniti metode poučevanja in sam način dela.

V Rimu sem bila od leta 1993 do 1998 in leta 1997 so me z Ministrstva za kulturo in Slovenske izseljenske matice povabili, naj grem v poletnih mesecih poučevat slovenščino v Brazilijo in Urugvaj, kar sem z veseljem sprejela. Učila sem potomce Slovencev, ki so se tja izselili po prvi in drugi svetovni vojni predvsem kot ekonomski migranti in marsikje, zlasti v Urugvaju, kamor so prišli iz Prekmurja, še vedno govorijo v arhaični slovenščini, ki bi jo najbrž tudi Prekmurci težko razumeli. V Braziliji je bilo zanimivo, da so se slovenščino poleg tamkajšnjih Slovencev učili tudi Brazilci, in to z velikim navdušenjem, še zlasti radi so peli slovenske pesmi.

Naslednje leto, torej 1998, sem v isti organizaciji poučevala slovenščino v Pittsburghu v ZDA, kjer sem najprej učila skupino otrok, potem pa odrasle. Po petletnem obdobju v Rimu sem dve leti poučevala v Ljubljani na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik in šla vmes dvakrat v Luksemburg, kjer so potrebovali učitelja slovenščine za prevajalce, kar je bil zame spet nov in drugačen izziv, saj si prevajalci niso toliko želeli aktivnega znanja slovenščine, kot so si hitrega razpoznavanja povedi in sklopov besed.

Leta 2001 sem na povabilo prof. Marije Pirjevec prišla poučevat na Visoko šolo za prevajalce in tolmače v Trstu, od leta 2009 pa učim na Oddelku za humanistične študije v Trstu.

V Trstu so vaši študentje tako Italijani kot tudi pripadniki slovenske skupnosti. Kako je zasnovan študij slovenščine oz. kako prilagajate svoja predavanja različnemu nivoju poznavanja slovenskega jezika?

Na naši fakulteti je mogoče študirati slovenščino kot dodiplomski triletni študij in podiplomski dveletni študij, lahko pa tudi kot izbirni predmet v sklopu drugih predmetov. Študijski program za Slovence in Italijane je ločen in za Italijane, ki so običajno popolni začetniki, poteka v italijanščini, za Slovence pa seveda v slovenščini. To je velika prednost, saj na nobeni drugi fakulteti nimajo predavanj v dveh razlagalnih jezikih.

S Slovenci obdelamo na lektoratu vse ravni slovenskega jezika; od glasoslovja, oblikoslovja, skladnje in pravopisnih pravil do pisanja obnov in popravljanja napak s poudarkom na oblikoslovnih in skladenjskih interferencah; z Italijani začnemo z abecedo in v treh letih predelamo celotno slovensko slovnico; ogromno vaj imamo iz fonetike in glasoslovja in prav tako na oblikoslovno-skladenjski ravni.

Pri drugih predavateljih in predavateljicah se dobro seznanijo z zgodovino slovenskega jezika in slovensko književnostjo od začetkov do danes s prikazom najpomembnejših kulturnih vprašanj, književnih smeri in avtorjev ter najznačilnejših literarnih del. Gostujoči profesorji na podiplomski stopnji imajo predavanja iz sociolingvistike, sodobne mladinske književnosti, ljudskega slovstva, frazeologije itd.

Zakaj se po vašem mnenju Italijani odločajo za študij slovenščine in kaj jim pri tem povzroča največ težav?

Najbrž se zato, ker je Slovenija sosednja država in obmejni prostor Furlanije – Julijske krajine, kjer sobivata naroda, ki se prepletata na vseh področjih dela in življenja. Univerzitetni študij omogoča povezovanje na najvišji izobraževalni in raziskovalni ravni, kar prinaša globlje medsebojno razumevanje, boljše prevode v oba jezika in boljše poznavanje raznolikosti obeh pripadajočih jezikovnih skupin, romanske in slovanske. Marsikateri študent, ki se tega zaveda, se odloči za študij slovenščine, saj vidi v tem večje možnosti za delo.

Težave pri študiju se kažejo na vseh jezikovnih ravneh, zlasti pa tam, kjer so večje razlike med slovenščino in italijanščino; na začetni stopnji je to že izgovor nekaterih soglasnikov (npr. c, č, j, h, š, ž …) in naglaševanje samoglasnikov (ozkih in širokih e in o); raba drugih sklonov kot v italijanščini (npr. vprašati koga, pomagati/zahvaliti se/čestitati/zaupati/čuditi se komu); raba predlogov z različnimi skloni (npr. predlogi za/pred/pod/nad s tožilnikom in orodnikom); nekateri povratni glagoli (smejati se, vrniti se, zahvaliti se); na skladenjski ravni pa besedni red. Časi v slovenščini (sedanjik, preteklik, prihodnjik) so v primerjavi z italijanščino precej enostavni, težave pa se pojavijo pri glagolskem vidu, tj. dovršnih in nedovršnih glagolih, kar se zdi meni ena težjih snovi v slovenščini. Za marsikaj obstajajo natančna slovnična pravila, tudi za legendarno dvojino in toliko različnih sklonov, kar se da z dobro voljo naučiti, za razločevanje in rabo glagolskega vida (jesti/pojesti/najesti se, čakati/dočakati, plavati/odplavati/priplavati itd.) pa je treba ogromno brati in vaditi.

Predstavljam si, da vaše delo ni samo poučevanje. Svojim študentom verjetno skušate približati slovenski jezik in kulturo tudi na druge načine, npr. z ekskurzijami ali udeležbo na kulturnih dogodkih. Koliko je pomembno vse to pri učenju jezika?

Res je, bili smo že v Kopru, Postojni, Cerknu, Kočevju, na Bledu in večkrat v Ljubljani. Na pobudo Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik izvedemo s študenti na vseh lektoratih po svetu (teh je že več kot 60) na vsaki dve leti skupni projekt Svetovni dnevi slovenskega jezika, literature in kulture in prevajamo odlomke literarnih del ali dokumentarne filme, udeležujemo se raznih prireditev, predavanj in predstavitev knjig, ogledamo si kak slovenski film in gledališko predstavo, pred nekaj leti smo imeli bralni krožek. Vse to pripomore k večjemu poznavanju slovenske kulture, okolja in jezika.

Ste avtorica številnih učbenikov in priročnikov za pouk slovenščine, če navedem samo Osnove slovenskega jezika, Slovenščina od A do Ž, Slovenski predlogi in frazemi, Parlo, parli, parliamo sloveno, Slovenski glagol, Lepa beseda lepo mesto najde: slovenski pregovori in izreki. Kako to, da ste se odločili za pisanje priročnikov?

Že ko sem poučevala v Rimu, sem ugotovila, da ni primernega gradiva za italijanske študente. Najprej sem napisala priročnik Osnove slovenskega jezika, ki je bil kmalu preveden v italijanščino (Fondamenti della lingua slovena), potem pa še učbenik v dveh delih Slovenščina od A do Ž / Lo sloveno dalla A alla Ž. V vsakem delu je deset vsebinskih sklopov oz. lekcij in vsak izmed njih vsebuje nov nabor leksikalnih in slovničnih novosti. V obeh učbenikih so tudi slovnične tabele z vsemi pregibalnimi obrazci, slovensko-italijanski slovar z več kot 2000 oz. 4500 besedami, prevod vaj in rešitve, za slušno razumevanje in pravilno izgovarjavo pa so dodani zvočni posnetki besedil iz lekcij. Vesela sem, da je učbenik poleg italijanščine preveden tudi v angleščino, srbščino in nemščino.

Pred dvema letoma sem napisala dvojezični priročnik Slovenski predlogi in frazemi / Preposizioni e frasi idiomatiche slovene. Iz italijanskega prevoda je lepo razvidno, kateri predlogi in frazemi so enaki ali podobni slovenskim in v katerih primerih se razlikujejo.

Lani sem izdala knjigo Parlo, parli, parliamo sloveno (oblikoslovni priročnik in slovar s 1400 najpogostejšimi slovenskimi glagoli), moja zadnja knjiga pa ima naslov Lepa beseda lepo mesto najde: slovenski pregovori in izreki. Zbrala sem petsto pregovorov in izrekov, saj gredo številni pregovori v pozabo in izginjajo iz rabe, zato je njihovo zbiranje pomembno, če želimo, da jih bodo poznale in razumele tudi prihodnje generacije. Za grafično opremo knjige sem izbrala vezene stenske prte, ki so včasih krasili domove in nam kot del kulturne dediščine dajejo vpogled v dinamiko in vrednote naše preteklosti.

Jezik je nekaj živega, ki se spreminja in prilagaja sporazumevalnim potrebam in zmožnostim ljudi. Slovenci v Italiji zelo močno občutimo vpliv italijanskega jezika. Kaj mislite o tem? Kako prilagajate svoja predavanja učenju “sodobne slovenščine” in kakšna se vam zdi usoda slovenskega jezika?

Jezik je res živ in se spreminja; če se ne bi, bi še zdaj govorili, kot so v času Trubarja. Pri tem pa je dobro upoštevati slovnična in pravopisna pravila, sicer lahko tudi pri pisanju hitro podležemo pogovornemu jeziku in narečju, kar pomeni, da se kmalu ne bomo več razumeli med sabo. “Stati inu obstati” so znane Trubarjeve besede, in to velja še danes: za slovenščino se je treba potruditi in jo negovati, kajti jezik je ena od temeljnih sestavin narodne identitete in tega bi se morali vsi bolje zavedati.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme