Jesenski preblisk

Piše: Ambrož Kodelja

Ob misli na Kosmačevega Tantadruja

Ob enkratni barvitosti jeseni me mimogrede zapeljejo misli na to ali ono pokopališče. V kupu knjig, ki so se mi nagrmadile na mizi, je bila tudi knjiga Cirila Kosmača, v kateri je njegova prelepa novela Tantadruj. Pisateljevemu nečaku Bogdanu sem hvaležen, da je na pokopališču popravil napis na družinskem grobu v Ročah in pripisal poleg imena Ciril še slovenski pisatelj. Malokdo ve, da je Ciril Kosmač želel biti pokopan poleg mame, ki jo je izredno spoštoval. Malokdaj je o njej pripovedoval, ko pa je, so se mu vedno utrnile solze, ker je rad poudarjal njeno trdo, garaško bajtarsko-kmečko življenje. Veter je že otresel iglice s tamkajšnjih macesnov, meni pa je ta mračni jesenski večer ponovno oživil spomin na tega znanega berača – Tantadruja. Zakaj? Mogoče zato, ker me je zopet nagovoril pisateljev bogati jezik, ki sem ga ta večer ponovno odkril. S tem vaškim posebnežem, ki ni bil samo vaški, ampak kar graparski in cerkljanski, je Kosmač enkratno izkristaliziral beračevo željo po smrti. Ta želja tli v njegovem fantazijskem svetu, kolikor ga sploh premore. Njegova beseda zna biti včasih izpovedno znatno močnejša od filozofove. Berač je s svojo fantazijo zmožen prikazati večno srečo, ki se razteza onkraj njegovega miselnega sveta, z vsemi mogočimi tostranskimi podcenjevanji, ki jih vsak berač doživlja dan na dan.

Beraču samomor ne pride na misel, zato pa je pisatelj na prefinjen način jezikovno prikazal načine umiranja v vseh mogočih prispodobah: zadušitev, utopitev, pobiti se … Prav tu – ob nakazovanju vseh teh oblik poslednjega dejanja, ki ga človek zmore v svoji slabosti, je prišla do izraza živost Kosmačevega jezika.

Ob človekovem odhajanju mu je tokrat uspelo prikazati tudi veliko spoštovanje do živali. Ko človek umre, ostanejo čebelice, ki s preletavanjem od cveta do cveta opozarjajo na odmiranje narave z letnimi časi …

Zato se mi je utrnila misel, ki jo večkrat slišimo, da je nam ljudem marsikaj dosegljivo. Drži, res je, vendar še zdaleč ne vse, kajti vsak od nas je na žalost bitje, ki je omejeno, končno. Kot smrt pri beraču Tantadruju. Tu pa se mimogrede znajdemo pred našo nepopolnostjo in ne samo spotaknemo obnjo, ki jo zapažamo zlasti v krizi vrednot!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme