Jeklena generacija umira, katero pot bo izbrala mlajša?
Razmišljanje o prihodnosti naše narodne skupnosti
V Števerjanu smo se lani za vedno poslovili od Slavka Gravnarja, Remigija Cigliča, Izidorja Prinčiča in nazadnje je boleče odjeknila vest o smrti Marjana Terpina. Lahko bi rekli, da je bilo leto 2022 za majhno števerjansko občino poslovilno leto, saj smo imeli kar šestnajst pogrebov, med drugimi so nas zapustili tudi Zvonko Simčič, Aleksij Soban in Marija Komjanc. Jeklena generacija, tista, ki je šla skozi tisočero težav in nas, ne da bi obupala, naučila, kako živeti dostojanstveno, umira in prepušča prostor mlajši, morda bolj negotovi generaciji.
Tisti, ki so odšli v večnost, so pripadali povojni generaciji, ki je porušeno domovino po drugi svetovni vojni obnavljala za boljše življenje slovenskega naroda in nas vseh. Bili so heroji naše skupnosti, tako kot številni drugi. Danes je tista generacija že starejša in nas žal počasi zapušča. Njihov zgled je bil in je svetel in jasen, korenine so bile in so čvrste, vrednote jasne, cilj neomajen. V letih se je zgodilo marsikaj, spremenil se je svet okoli nas, spremenili smo se tudi sami, morda celo preveč. Ali bo mlajša generacija še sledila tem načelom? Ali je mlajša generacija dovolj močna, načelna, da bo nadaljevala po tej poti? Pravijo, da prihodnosti ni vreden, kdor ne ceni svoje preteklosti. O tem sem prepričan, saj niso nikoli odveč vsi dragoceni nasveti in smernice starejše generacije, zdi pa se, da današnja mladina gleda prihodnost z drugačnimi očmi. Morda pa bodo morali prav mladi napraviti korak nazaj in morda celo več kot samo enega!
V ospredje so postavljali politiko z veliko začetnico, tisto, ki gradi na terenu, v stiku z ljudmi in na jasnih vrednotah. Vrednote so bile in so slovenstvo, demokracija in krščanstvo. Na demokracijo dandanes pristajajo vsi, na slovenstvo nekoliko manj kot v preteklosti, ker nas učijo, da je pač identiteta v današnji družbi manj moderna, manj aktualna. O krščanskih vrednotah pa se v politiki danes ne govori več.
Bili so zagovorniki samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji. To načelo je bilo zanje neizpodbitno! Zavedali so se pomembnosti združevanja moči in pred očmi so imeli jasno sliko. Lipova vejica je bila simbol Jugoslovanske narodne stranke na političnih volitvah leta 1921, približno 30 let kasneje pa je znak lipove vejice združeval demokratično usmerjene Slovence, najprej leta 1948 v Gorici in nato leta 1951 tudi v Števerjanu ter leta 1964 na prvih deželnih volitvah v FJK. Za formalnostjo znaka se skriva tudi politična vsebina, v ospredje je namreč stopila ideja demokratičnega in samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji.
Bili so preprosti ljudje, a družili so jih pošteno življenje, hrepenenje po boljših časih, predvsem pa navezanost na lasten dom in zemljo ter močna narodna zavest. Bili so narodnjaki! A njihov boj za slovenstvo ne gre enačiti s fanatizmom ali nacionalizmom, kot nam žal nekateri večkrat očitajo. Perspektiva je različna: v ospredju njihovega boja sta bila predvsem zaščita in razvoj bogate kulturne in politične tradicije, ki dobro ve, da kdor želi ohraniti svojo politično identiteto in torej ostati gospodar na svoji zemlji, se mora za to truditi in v ta projekt dnevno vlagati svoje energije, drugače mu je usojeno, da bo postal hlapec na svojem domu.
Ti ljudje so nas naučili živeti brez strahu, so nam dali življenje in bili spoštovanja vredni tudi od večinskega naroda, ker so bili preprosti, jasni, pokončni. Seveda, nihče ni popoln, tudi oni niso bili! A zaradi teh ljudi smo danes taki, kakršni smo, in je naša mala briška vas takšna, kakršna je. Nismo pa oaza sredi puščave, to sploh ne, ker občutimo prav vse težave kot vsi ostali, morda samo le z manjšim časovnim zamikom.
Veseli me torej zavest, da bi naši nekdanji heroji demokracije, slovenstva in krščanskih vrednot bili zagotovo ponosni na tiste, ki danes sledijo njihovi začrtani poti, in sem prepričan, da jih ni malo, kakor tudi na vse, ki so ji sledili vsa ta leta, ko je bilo lahko, a večkrat tudi zelo težko. Naj bo torej hvaležnost vseh nas, ki nam je v korist njihovo delo, iskrena in prepričana.
Naj v naših srcih nikoli ne ugasne luč tistih idealov in vrednot, ki so bili globoko zakoreninjeni v njihovem življenju. Počivajte v miru, čuvajte nas vse, predvsem pa pri živem obranjanju te luči z Visokega!
