“Jasenovac je madež sramote in zločin!”

“To je madež sramote in zločin, ki kriči v nebo po maščevanju, tako kot je celotni Jasenovac sramotni madež za Neodvisno državo Hrvaško”, je zagrebški kardinal Alojzije Stepinac napisal poglavniku Anteju Paveliću, ko je izvedel, da je v taborišču umrl slovenski duhovnik Franc Rihar. To je bilo 24. februarja 1943, sredi vojne vihre, ko je bila večina Evrope okupirana. V Jasenovcu je skupaj umrlo sedem slovenskih duhovnikov: Franc Grobler, Franc Ksaverij Kač, Janez Kodrič, Franc Orešnik, p. Anzelm Polak, Janez Rančigaj in Jakob Sem.
75 let od nesrečnega preboja
Danes se spominjamo konca taborišča: 20. aprila 1945 so ustaši usmrtili zadnjo skupino, 21. aprila 1945 pa so se taboriščniki uprli in pobegnili. Pri tem pa je večina izgubila življenje. Tragedija pa se s tem ni končala. Koncentracijsko taborišče so čez nekaj tednov začeli uporabljati partizani. Ustaški lager se je za dve ali celo tri leta spremenil v komunističnega.
Izjemno pretiravanje pri oceni števila žrtev s strani srbskih in komunističnih piscev v povojnem času je povzročilo, da danes mnogi sploh ne verjamejo, da je Jasenovac sploh bilo uničevalno taborišče. Posebej zaradi dejstva, ker je še večja uganka kot število medvojnih žrtev število povojnih žrtev. Katera grobnica je ustaška in katera partizanska?
Resnično število žrtev
Srbski mediji in politiki še dandanes navajajo število 700.000 žrtev, pretežno Srbov. Velikokrat omenjajo tudi številke preko milijona, več kot je bilo vseh žrtev druge svetovne vojne v celotni Jugoslaviji. A zgodovinsko to ne drži niti približno. Judovski izvori (dunajski center Simon Wiesenthal) navajajo številko 85.000 žrtev. Obstaja tudi seznam 83.000 žrtev, vendar jih je med njimi dokazano več tisoč ponarejenih, zato ga ne moremo imeti za verodostojni vir, piše Wikipedija. V izkopavanjih še v času komunizma so v vseh domnevnih grobnicah našli 481 okostij, med njimi pa so večinoma vsi umrli zaradi epidemij. Skupina hrvaških zgodovinarjev “HDP dr. Rudolf Horvat” navaja število 7.133 žrtev, poleg 2.825 žrtev iz bližnjega taborišča Stara Gradiška. Publicist Roman Leljak pa je v vojaškem arhivu v Beogradu našel poročilo komisije, ki je leta 1946 ugotovila, da je bilo v Jasenovcu ubitih 576, zaradi bolezni pa še 1.078 ljudi.
V taborišču je glede na popis Inštituta za novejšo zgodovino umrlo 282 Slovencev. A tudi ta številka bi se lahko precej spremenila, saj je konkretnih dokazov za te navedbe zelo malo, pa še ti so večinoma na podlagi ustnih virov. Gre pa za izredno dragoceno delo, saj je poimenski seznam 99.000 vojnih žrtev pomemben za ocenjevanje zgodovinskih okoliščin v času vojne.
Hvaležni slovenski duhovniki
Poglejmo malce podrobneje usodo Franca Riharja, o katerem je lani veliko napisal dr. Juraj Batelja v knjigi Blaženi Alojzij Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno (Družina). Stepinac, ki je sprejel več kot 500 slovenskih duhovnikov, ki so jih okupatorji pregnali že aprila 1945, je zanje velikokrat posredoval pri oblasteh. Za omenjeno sedmerico, ki je v Jasenovac prišla jeseni 1942, je večkrat interveniral. “Franjo Rihar je bil, kot se zdi, najtesneje povezan s sedmerico ubitih duhovnikov. Istočasno je bilo aretiranih okoli 30 slovenskih duhovnikov, ki so nekaj časa prebili v zaporu. Ko je nadškof Stepinac izvedel, da so tudi predhodno aretirani duhovniki prestavljeni v taborišče v Jasenovac, se je 24. februarja obrnil na samega poglavnika, zahteval pojasnilo o njihovi usodi in protestiral, če je nad njimi izvršena smrtna kazen”, piše Batelja, apostolator za beatifikacijo kardinala Stepinca. Citira tudi pismo: “Zakaj niso bili privedeni pred sodišče? Če ni dovolj redno sodišče, zakaj niso bili privedeni pred izredno sodišče ali vsaj začasno izredno sodišče? Celotna javnost, posebej pa sorodniki ubitih duhovnikov zahtevajo zadoščenje, odškodnino, da se krvnike privede pred sodišče! Oni so največja nesreča Hrvaške”.
Batelja omenja še “grobo izmišljotino javnega tožilca Jakova Blaževića, ki je na sojenju nadškofu Stepincu leta 1946 očital, da ni ničesar naredil za rešitev omenjenih slovenskih duhovnikov”. Na montiranem procesu so trdili, da naj bi bil Rihar zaradi nadškofove nepomoči tako ogorčen, da je neposredno pred streljanjem svoj brevir po nekom poslal Stepincu z ironičnim posvetilom nadškofu, naj mu ga preda v znak zahvale za nadškofovo zavzemanje. Ko je branilec dokazal, da je bila resnica ravno obratna, pa časopisi niso hoteli objaviti popravka. Eden od duhovnikov, ki je ušel smrti, je kasneje prišel k nadškofu in se mu zahvalil za vso skrb, ki jo je vložil za sedmerico duhovnikov. V znak zahvale mu je predal brevir enega od ubitih.
Stepinac je notranjemu ministru dr. Andriji Artukoviću pisal protestno pismo že takoj po Riharjevi aretaciji aprila 1943. Zaprli so ga, ker je mašo na dan obletnice ustanovitve NDH začel ob napovedani uri in je ni hotel ponoviti, ko so v cerkev prišli ustaši z zastavami. Rihar je pojasnil, da maše zaradi cerkvenih pravil ne sme imeti še enkrat in da mora zaradi pastoralnih obveznosti iti v drug kraj. Vseeno pa so ga zaprli in obsodili protidržavnega delovanja. “Če je bil gospod Rihar, kot slišim, odpeljan v taborišče, sem prepričan, da se iz njega ne bo vrnil živ, saj bi zaradi krhkega zdravja moral prej v zdravilišče kot v taborišče. Od smrti enega sicer dobrega duhovnika država ne bo imela ne koristi ne Božjega blagoslova. Ob tej priliki moram povedati, da me tak postopek zoper duhovnike izjemno boli”, je zato Stepinac pisal Artukoviću, ki je bil, ironično, tudi obsojen brez dokazov na montiranem procesu leta 1986 v Zagrebu.
Ohranjeno je tudi pismo duhovnika Jožeta Škorjanca, ki je v Mariboru umrl leta 1995, v katerem piše kardinalu Kuhariću: “11. aprila 1984 sem gledal film: ‘Kri in pepel Jasenovca’, v katerem prikazuje tudi nadškofa Stepinca kot sodelavca okupatorja. Prepričan sem, da je film brutalen napad na kardinala, vem, da Vam je povzročil veliko žalost in da bo v veliko pohujšanje mnogim duhovnikom, ki stvari ne poznajo. Zato mi dovolite, da Vam na kratko omenjam svoje srečanje z nadškofom Stepincem 7. julija 1941. Iz njegovih oči je žarel plamen. Zdelo se mi je, da so to čiste orlovske oči. Presrečen sem bil, da se je tako ljubeznivo razgovarjal z ubogim kaplanom iz Slovenije. Za naše slovenske duhovnike, ki so bili ta čas internirani pri salezijancih, mi je rekel: ‘Vaši duhovniki so določeni za Niš, da bodo tam tlakovali ceste. Vse bom storil, kar je v mojih močeh, da bodo ostali na Hrvaškem po naših župnijah’. O Hitlerju, ki je izvajal prava zverstva v Sloveniji in drugod po svetu, mi je slovesno izjavil: ‘To je utelešeni hudič’”.
Tino Mamić

Ob 75-letnici nesrečnega preboja

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme