Suzin svet

Janez iz Krnice (2)

Janez iz Krnice (2)

Piše Suzi Pertot / Hrepenenje po gorah ...

Od Janeza sem odšla, kot bi zapuščala svet pravljic. Bil je že pozen mrak, ko sva se s prijateljico iz Krnice spuščali proti Kranjski Gori. Zvezde so se prižigale nad Špikom in Škrlatica je še skrivala barve zatona. Gozd je bil skrivnosten in temačen. V gorah, pri Janezu, so ostale moje sanje. Odločili sva, da se vrneva za novo leto. Od nekdaj sem namreč sovražila hrupna silvestrovanja v prenatrpanih dvoranah, v katerih je vse preveč ljudi in še več samote. V Krnici nas ne bo veliko, ravno zato pa bo domače, pristno, brez dragih oblek, nakita in predvsem brez tistega občutka odtujenosti in osamljenosti.
Res sva se vrnili, pravzaprav smo se vrnile, na novoletni večer. Iz Trsta smo, tri dekleta, odpotovale z avtobusom. Peljale smo se mimo Ljubljane na Gorenjsko. Pot je bila res siva, kot v pesmi. In lepo nam je bilo že, ko smo se z oken zazrle v belo pokrajino. Pravljica. Brezčasnost. Sanje.
Sonce je zahajalo, ko smo se s težkimi nahrbtniki, v katerih je bilo tudi nekaj hrane, napotile po gazi z mostu, preko katerega je cesta vodila do Erike in na Vršič, proti vznožju Špika. Sneg je bil trd, za skalami je zahajalo sonce, stopinje so motile nočni mir, reka je žuborela v silvestrski večer. Polne veselega pričakovanja smo se vzpenjale h koči. Nismo rezervirale. To so bili časi, ko so bile slovenske planinske postojanke odprte za vse in ob vsaki uri. Ko ni bilo več prostora, so si pohodniki postlali na mizah in po klopeh. Vrata niso bila nikoli nikomur zaprta. Zavetišče je namenjeno ljudem, ki gredo v gore, da prespijo, si spočijejo, se segrejejo s toplim čajem. To so bili časi, ko skopi zakoni potrošništva še niso prišli do skalnatih grebenov, ko je v gorah vladalo načelo solidarnosti in vzajemnosti. Zdaj je sla po dobičku prodrla tudi sem. Zdaj je treba prenočišče v planinskem domu rezervirati, silvestrovanje v visokogorju pa je podobno kot v hotelu. Veliko hrane, veliko pijače za “velik” denar. Gore pa so postale modna muha, ki odganja dolgčas. Alpinizma v pravem pomenu ni več. Dolge vrste visokogorskih turistov se za mastne denarce vzpenjajo celo na Everest.
Ko je bila Krnica še zavetišče brez elektrike in vode in ko je tu kraljeval Janez, pa je bilo drugače. S prijateljicami smo še pred temo nekoliko plaho in sramežljivo odpahnile vrata v kočo. Janez nam je prišel naproti in nam slovesno, kot se za ta večer spodobi, segel v roko. Topel, močan stisk in pozdrav ostalih alpinistov, ki so bili zbrani za mizo ob čaju. V kuhinji je dišalo po enolončnici, velika svinjska glava je bila pripravljena za pečico. Jabolčni zavitek je bil še vroč ob štedilniku, sveče so gorele vsepovsod. Zunaj se je delal mrak, luna se je zrcalila v snežnih biserih.
Polnoč smo pričakali ob preprosti hrani, pijači in klepetu. Pripovedovali so predvsem alpinisti, ki so imeli za sabo različne odprave na najvišje vrhove sveta. Spomini največ, besede za prijatelje, ki jih ni več, pripoved o vzponih, ledu, upanju in pogumu. Me smo poslušale. In zasanjano zrle v ogenj, ki je plapolal v peči. V gorah je tudi silvestrska noč polna tihega miru. Ko je odbila polnoč, smo si voščili in nazdravili. Potem smo se skupaj zbrali pred kočo, da smo voščili vrhovom, odetim v mesečino. Tiho, nobenih petard ni bilo, nobenega ognjemeta. Samo oddaljena pesem voda in snega, ki se je tu pa tam krušil od skal. In noč, zvezdnata kot še nikoli, mrzla, da je jemalo sapo, čarobna, da je umolknilo srce. Hrup silvestrskega večera je bil tam daleč v dolini. Janez se nam je smejal. Imel je družbo, tako, kot si jo je od nekdaj želel. In mesto, od katerega je bežal, hrupno praznovanje in ljudje za mizami so bili daleč tam za gozdovi, melišči in zameti. Krnica je praznovala slovesno, zazrta v vrhove in nebo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

28.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!