Suzin svet

Janez iz Krnice (1)

Janez iz Krnice (1)

Piše Suzi Pertot: Hrepenenje po gorah ...

Gore so del mene, mojega življenja, mojih sanj. To vedo menda že vsi, prijatelji in znanci. In v gore zahajam vedno, ko imam kaj prostega časa. Ne iz prisile. K morju namreč grem, ker plavanje koristi, ker telo potrebuje sonce in vitamin D, ker po dolgi zimi ne prenašam več mlečno bele kože … Z gorami je drugače. Brez gora ne živim. Po njih hrepenim. Tam sem srečna. V gore grem, ker me tja vleče srce. Brez razlogov, brez izgovorov.
Sicer zadnje čase najraje zahajam v visokogorje, na vrhove, seveda na tiste, ki jih moja bojazljiva narava zmore. In ko je vreme primerno za to. Minuli teden sem v gorah naletela na močne plohe. Premočena do kosti, sem se v vetru, neurju in toči prebijala do doline. Z nogami v vodi, ki je popolnoma preplavila planinsko stezo, sem se vračala s planin nad Zajzero. Po dveh urah mi je bilo čisto vseeno, da sem morala s čevlji do kolen v vodo, da sem lahko prebrodila podivjan hudournik. Itak so bili čevlji že prepojeni, z las in obleke pa se je cedilo.
Naslednjega dne sem se seveda odločila za varnejši in krajši, vremenu primeren izlet do koče v Krnici nad Kranjsko Goro. Nekaj več kot uro dolga, skoraj položna, lahka pot, ki mi je bila v mladosti zelo pri srcu, zdaj pa tja malokdaj zahajam, pa čeprav je koča v Krnici vedno tako prijetna in gostoljubna.
Koča, ki se pohodniku nenadoma prikaže v ozkem zatrepu, ki je izhodišče za Špik in Kriške pode, je v pravljico ujeta lesena hišica. Ko bi ne bilo na njej napisa planinski dom, bi si tu zamislila Janka in Metko ali celo teto Pehto, ki nabira in suši svoja zelišča. V gorah so doma pravljice, legende, skrivnosti. Morda zato, ker smo nižino že popolnoma udomačili in pozidali. Gore pa ostajajo divje, nepremagljive. Do njih vsakdo čuti tisto strahospoštovanje, ki ti da razumeti, da si navzlic vsemu samo človek. Narava je močnejša, veličastnejša, trajnejša. Narava je večna in krasna v svoji magični lepoti.
Ko prispem do hišice, ki je taka, kot bi bila iz čokolade, me vsakič preplavijo spomini. Koča v Krnici. In mlado dekle, ki je sanjalo vrhove, gore, svobodo in divjino. Čeprav sem bila od mladih let nerodna in me je povrhu mučila vrtoglavica, me je alpinizem privlačeval. Prepadov me je bilo strah, a vendar, občutek svobode, sreče, ki ga doživiš, ko dosežeš vrh, se ne da primerjati z nobenim drugim zadoščenjem. Tam na vrhu postaneš del neskončnosti, breztežnosti, večnosti. Življenje, trpljenje, sanje so daleč spodaj za teboj. Brez pomena, ko si ujet v modrino, ki je neživljenjska, božanska, brezčasna.
Koča v Krnici je bila, v časih, ko sem bila še študentka, moj najljubši cilj. Zatočišče pravzaprav. In sicer ne zato, ker bi bil to eden najlepših gorskih kotičkov. Krnica, priznam, to nikakor ni. Krnica mi je prirasla k srcu, ker je bila nekaj posebnega. Ker je bila dom, ne planinska koča. Upravljal jo je prileten možakar, oskrbnik, ki je bil del gora, ki je bil pravo nasprotje ljudi, ki sem jih vsak dan srečevala. Janez …
Janez, za njegov priimek nisem nikoli izvedela, ni bil upravnik v pravem smislu besede. Koča v Krnici mu je bila dom. Bila mu je vse. In ljudje, planinci, ki smo tja prihajali, smo bili njegova družina. Ali je Janez kdaj imel družino, tega nihče ni vedel. Janez pa ni bil gostobeseden človek, še najmanj, ko je moral govoriti o sebi. O njegovem življenju pred Krnico so pripovedovali vsega, vsak drugače, a vem, da so bile vse te pripovedi izmišljene. Dejstvo je, da je nekoč, veliko časa, preden sem sama začela zahajati v gore, postal upravnik koče pod Špikom. In v mesto se ni vrnil nikoli več. Če se prav spominjam namreč, je bil doma iz Ljubljane. Po hrano je hodil v Kranjsko Goro peš, z nahrbtnikom, nekaj so mu ljudje tudi prinašali, veliko je nabiral, kajti narava mu je bila prijateljica in dom. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

21.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!