Jakob Kandut se je s svojimi spisi vrnil domov

Ukve / Ob farnem zavetniku sv. Jakobu

Praznovanje farnega zavetnika sv. Jakoba v Ukvah je bilo tudi letos v duhu spoštovanja starodavnega običaja ‘žegna’ in ‘konte’, se pravi sprejetja 18-letnikov v svet odraslih. Nedelja, 23. julija 2022, se je začela s slovesno mašo. Daroval jo je p. Jan Cvetek, ki je za to priložnost prišel iz Gorice. Tudi tokrat se je izkazal domači cerkveni zbor, ki je pel pod vodstvom Oswalda Erratha, ob orgelski spremljavi mladega Mattea Schoenberga. Slovenska pesem je po maši zadonela tudi pod lipo pred cerkvijo, kjer so letošnji osemnajstletniki, fant in dve dekleti, prisotnim delili ‘pušeljc’, poskočna glasba pa je ustvarila praznično vzdušje. Ob petju in plesu po vasi se je nato praznik nadaljeval v sprevodu po vseh Ukvah.

Letošnji sv. Jakob pa je bil tudi priložnost, da je Združenje don Mario Cernet v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo v četrtek, 21. julija, vabilo v staro mlekarno na predstavitev knjige Jakob Kandut 1913 -1996, Viharnik iz Kanalske doline, ki je ob 25-letnici avtorjeve smrti izšla lani jeseni v zbirki Naše korenine. V pozdrav je zazvenel venček ljudskih pesmi, ki so ga zapeli prisotni ukljanski pevci pod vodstvom Oswalda Erratha, ki je tudi uvedel večer in izrazil veselje, da se v rojstnih Ukvah predstavljajo spisi dr. Jakoba Kanduta, ker so dragoceno pričevanje o vasi in tamkajšnjih razmerah. V imenu založbe je o nastanku knjige in njeni vsebini spregovoril Marko Tavčar. Poudaril je ljubezen, ki jo do rojstnega kraja in domačih ljudi izkazuje avtor, a tudi dragocenost številnih etnografskih in zgodovinskih informacij, ki jih je zbral Jok, kot so Jakobu Kandutu pravili Ukljani in prijatelji. Jakobov sin Marko pa je obudil spomine na čase, ko je z očetom, sestro Mirjam in mamo Hedviko poletne mesece preživljal v Ukvah in kako je doživljal očeta v tem domačem prostoru in ob soočenju s svojimi ljudmi.

V sproščenem pogovoru so ob koncu prisotni obujali spomine na Joka, ki so ga poznali kot pravnika, ki je mnogim pomagal pri reševanju najrazličnejših vprašanj, in kot profesorja nemščine na srednji šoli na Trbižu, preden se je preselil v Trst k družini, kjer je poučeval na slovenskih nižjih srednjih šolah. Na večeru so izpostavili tudi stike med Kanalsko dolino, Gorico in Trstom, ki so bili v preteklosti mogoče še bolj pogosti in plodni, a bi jih kazalo gojiti tudi v prihodnje, saj je le v povezanosti in vzajemnem spodbujanju moč, da se lahko ohranjata in razvijata slovenska pesem in beseda.