Kristjani in družba

J kot JOGA (3)

J kot JOGA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (36c)

Nekateri niso razumeli, da bodo odgovori na tiste ugovore, ki so bili dani v 2. delu pisanja o jogi, podani zdaj, namreč v 3. delu pisanja. Naj pa vseeno pisec poudari, da se strinja z učenjem Cerkve in torej ne odobrava prakticiranja joge s strani kristjanov. Zdaj poglejmo, zakaj. Kot pravi zadnjič omenjeni cerkveni dokument, so v jogi elementi, ki so nezdružljivi s krščanskim pogledom. Cilj joge je npr., izničenje zavesti, zavedanja, vesti, cilj krščanske molitve pa je srečanje človeške osebe z Bogom-osebo. Tu ne bomo na dolgo razglabljali, ker nam prostor preveč tega ne dopušča, vsekakor pa joga pravzaprav ne more biti dopolnitev dobre krščanske prakse, kakor da bi jemali neka prehranska dopolnila. Joga naj bi pomagala k združitvi (beseda joga pomeni prav to, kot smo dejali) posameznikove zavesti s tisto univerzalnega Bitja, ki je dih, ki drži in vzdržuje kozmos in resničnost. Po učenju joge je mogoče doseči razsvetljenje, ko smo enkrat dojeli, da sta Atman, individualni Jaz, in Brahman, Bitje brez oblike, začetka in konca, eno in isto. To naj bi torej pomenilo, da Bog ni drugo od nas, ampak je naša ista substanca. V tej viziji tako Bog ni presežen, transcendenten, kar pa neizbežno vodi do neke oblike panteizma ali monizma, kar pa je nezdružljivo s krščanstvom in razodetjem Boga, ki je postal človek in govori vsaki duši. Morda je najboljše branje v tej smeri delo p. Josepha-Marie Verlindeja, Prepovedana izkušnja (Slomškova založba 2008). Ta pater je nekdaj prakticiral jogo, zdaj pa raziskuje ta fenomen, kakor tudi številna nova verovanja (O tem je napisal, recimo, knjigo “100 vprašanj o novih verovanjih”, Slomškova založba 2011). Pravi, da je osnovna razlika med jogo in krščanstvom v tem, da prva išče združitev z nekim neosebnim božanstvom, v katerem se popolnoma raztopi in ugasne (enstaza oz. samadhi), medtem ko se v krščanstvu išče združitev z Bogom-osebo, ki spoštuje posameznost oz. individualnost (ekstaza). Askeza v krščanstvu ni obvezna, je priporočena, saj je vera sama po sebi, združena z zakramentalno prakso (torej s trudom za zvestobo v svojem stanu in redna spoved ter sveta maša z obhajilom) dovolj. Pustimo duhovnika Le Sauxa, ki se je imel obenem za kristjana in hindujca, saj je praktično postal samo hindujec. Le Saux je zelo sporna osebnost in ga zagotovo ne moremo dajati za zgled. Verlinde je vsekakor boljši zgled.(…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Andrej Vončina

19.05.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!