Izvrstna, nepredstavljiva inačica Levstikovega Martina Krpana

Piše: IK

ZSKD / Kapljice kulture v goriškem Ljudskem vrtu

Deveta izvedba poživljajočega niza raznolike kulturne ponudbe pod milim nebom z naslovom Kapljice kulture 2022, katere organizator je Zveza slovenskih kulturnih društev, pokroviteljstvo pa ji med vrsto drugih dajeta tudi Občina Gorica in JSKD, se je končala v toplem poletnem večeru, v ponedeljek, 5. septembra 2022, v goriškem Ljudskem vrtu, na prvotnem prizorišču “kapljic”, sredi visokih dreves in bujnega rastlinja. Namesto vonja po vlažni zemlji, ki blagovoljno vpija vase po sušnem poletju težko pričakovane dežne kapljice, je v mestnem parku zadišalo po hlapih žgane pijače, ki so jo ob samosvojih uvodnih glasbenih akordih in med ponavljanjem refrena Zdej pa ti šnopc nalij in ga tud‘ prav hitro spij …, ki je radoživo spodbujal pitje “na eks”, ponujali odraslim gledalcem člani svojevrstnega gledališča Teatro Matita. Presenečenemu in dobro razpoloženemu občinstvu so uprizorili predstavo Mesarica, zares enkratno različico vsem znane povesti Martin Krpan Frana Levstika. Izvirna je že sama scenografska umestitev predstave (star rdeči gasilki kombi prevladuje na sceni; scenografija Larisa Kazić), zmesi predmetnega gledališča, dramske igre in glasbe, v kateri se prepletajo najrazličnejši zvoki in ritmi. Znana zgodba se namreč izrisuje v gostilni na Notranjskem, kjer žvenketajo kozarčki žganja in kjer se med pesmijo in glasbo razvija pripoved o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti Trojici, ki je rešil Dunaj iz krempljev grozovitega Brdavsa. Velikan je ubil že vrsto junakov in kraljevega sina. V dvoboju na svoji na videz krhki, v resnici pa izjemno čvrsti kobilici je Martin Brdavsu odsekal glavo z mesarico, ki jo je skoval v kraljevi kovačnici, kij pa izdelal iz lipovega lesa. Na grajskem vrtu je namreč posekal kraljici najljubšo lipo, ki je nudila razkošno senco, in si tako nakopal njeno trajno “sveto” jezo, kljub svojemu velikemu dejanju.

Rdeč gasilski kombi z bikovskimi rogovi na sprednji strani strehe, kot jih imajo nekateri avtomobili v ameriških filmih, in s sedežem za povezovalca zgodbe – gostilničarja, ki se izraža v sočnem notranjskem narečju – pa še s prostorom za bobne, je bil tudi zelo domiselno zatočišče vsem raznolikim likom, ki nastopajo v pripovedi. Izvirnost se kaže tudi v zamisli podobe Krpanove kobilice: prikazana je kot kolo z manjšimi kolesi in lepenkasto kobiljo glavo, porisano z geometrijskim motivom, ki se ponavlja tudi na ostalih rekvizitih, začenši z vsem poznano mesarico. Duhovitih utrinkov v močno nekonvencionalni predstavi res ne manjka, da splošne izvirnosti sploh ne omenjamo. Toda med šaljivostjo in situacijsko komiko, ki je večkrat izzvala smeh, se skriva tudi družbena kritika tega našega norega sveta, le dobro je treba spremljati pestro odrsko dogajanje, predvsem pa besedilo. Med znano pripovedjo in izvirnimi besednimi dodatki se prepleta nit s sodobnimi pomisleki na račun današnje realnosti. Predstavo je v prešerni razigranosti izoblikovala peterica odličnih animatorjev, na čelu katerih je vodja Teatra Matita Matija Solce, glasbenik, režiser, lutkar in igralec, doktor lutkarstva, prejemnik ničkoliko nagrad in priznanj za svoje zelo izvirno gledališko-animatorsko snovanje. Starejši gledalci, ki smo si v Gorici pred leti ob iztekajočih poletnih dneh vsakič vneto ogledovali predstave Alpe Adria Puppet festivala, se ga spominjamo kot fantička, ki je spremljal mamo in očeta, Majo in Branka Solceta, ustanovitelja in vodji Papilu‘ gledališča iz Ankarana, ki nas je kratkočasilo s svojimi malimi papirnatimi lutkami in drobnimi zgodbicami brez besed, a veliko fantazije in glasbene spremljave. Poleg Matije Solceta, ki je vodilna vzmet te posebne “kabaretne uprizoritve”, so še štirje priznani lutkovni animatorji, z več kot ščepcem humorja in ironije obdarjeni zelo alternativni ustvarjalci, ki imajo lutkarstvo, pa tudi glasbo, v mezincu in iskrivo prehajajo iz vloge v vlogo in gotovo vsaki ponovitvi dahnejo kaj enkratnega in neponovljivega, saj je njihova igra izredno sproščena in spontana in prav gotovo vsakič malce drugače obarvana. Tako da je pri njihovem izvajanju improvizacija sama po sebi umevna. To so resnično vsestranski performerji in priznani alternativni lutkarji, Tines Špik, Filip Šebšajevič, Miha Arh, Miha Razdrih, ki jim ritem narekuje Matija Solce. Sam odlično vleče tudi meh harmonike, ostali pa prav tako sproščeno brenkajo na kitare in igrajo na bobne. V tej posrečeni, svojevrstni predstavi pravzaprav zvoke in glasbo izvabljajo iz najrazličnejših predmetov, steklenic, kozarčkov, pločevinastih površin, vrat kombija … , ki ima raznoliko vlogo, tudi kočije seveda, pa grajske sobane, iz katere pogleda kralj ali užaljena kraljica oz. njuni glavi – obraza (lutke sta si zamislila Matija Solce in Sanja Fidler). Še cela vrsta predmetov, tudi tri žakljevinaste vreče pa prsti … oživijo in se spremenijo v junake zgodbe, ki jo izvajalci najprej razgradijo, potem pa spet sestavijo v premišljenem, logičnem zaporedju. Vse pa je tako pristno in izvirno zamišljeno, da potek zgodbe gledalca kar odnese s seboj, kot morski val, da se kot zvedav otrok navdušeno pusti voditi od prizora do prizora, ki je vsak drugačen in preseneča s svojo izvirnostjo. Domišljijskega poleta v tej alternativni predstavi res ne manjka. V današnjem svetu, ki nas mori z raznimi strašljivimi dogodki, so take zdrave norosti še kako potrebne. Da je to res, so s svojim ploskanjem in radoživim sodelovanjem v tej interaktivni predstavi jasno potrdili gledalci, ki so zadovoljni nad uprizorjenim odhajali s prizorišča, nekateri še s kozarčkom žganja iz tepke ali slive v rokah.

Pred samim začetkom je občinstvo in igralce pozdravila Živka Persi, deželna predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev, glavnega organizatorja večera, ki je povedala, da so si zelo želeli, da bi ta predstava (na spletu je označena kot interaktivna, sproščena in hkrati kompleksna družbenokritična predstava, v kateri se edinstveno stapljajo prvine alternativne konceptualne umetnosti in podeželske veseloigre”), gostovala v Gorici. Prisrčno se je zahvalila Marizi Pelesson in Evi Sosič, ki sta poskrbeli, da se je tudi to zadnje snidenje s Kapljicami kulture izteklo kar najlepše in v zelo prijetnem vzdušju.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme