Izprazniti prostor in ga napolniti z umetnostjo

Tržaški umetniški kritik Gillo Dorfles je nekoč izjavil, da je človek v davnih časih prostor polnil iz potrebe po varnosti, danes pa umetniki počenjajo nasprotno. Prostor kot dimenzija življenja in ustvarjanja, prostor kot delavnica umetnosti, prostor, ki presega kartezijske osi in postane zrcalo duše. Vse to vsebuje razstava s preprostim, a z vsebinskega vidika nič manj zahtevnim naslovom Prostor; v petek, 30. novembra, so jo odprli člani Društva Kons v pritličnih prostorih Kulturnega doma. Ob glasbeni kulisi saksofonista Tomaža Nedoha in kitarista Marka Čepaka je občinstvo osrednje idejne koordinate postavitve lahko prebralo v zgibanki z informativnim materialom. 'Razstava tematizira problematiko prostora v različnih razsežnostih, preko individualnih pristopov in osebnih poetik posameznih članov. Pri tem pa izpostavlja vlogo, ki jo umetnost zaseda v naši družbi in problem prostora/ov za umetnost pri nas'.
“Gre za nadvse pereč problem, ki se dotika nas Slovence kot skupnost v prostoru, v katerem živimo. Kot ustvarjalci smo hoteli izpostaviti predvsem pomanjkanje neke razpoznavne lokacije – galerije, ki bi bila namenjena izključno razstavam”, nam je v imenu društva povedal Ivan Žerjal in pojasnil: “Razpolagamo namreč z velikim številom razstavnih prostorov, ki se pa le z določeno organizacijsko potezo spremenijo v galerijo. Žal pogrešamo neki prostor s tako razpoznavno galerijsko identiteto, v kateri bi na pravšnjem nivoju in na trajen način predstavili slovenski umetniški utrip – ne le zgolj zamejski”.
Prav zato so umetniki društva na svojstven način, ki je v nekaterih primerih segal do tridimenzionalne inštalacijske razčlenitve, ponudili večplasten odgovor na to vprašanje. Posamezna dela in njihove avtorje je predstavila kritičarka Jasna Merku'. Fotograf Andrej Furlan se je poglobil v realno in fiktivno doživljanje prostora, njegov kolega Viljem Lavrenčič pa je z upodobitvijo zaprtih in zapuščenih zgradb nekdanje svetoivanske umobolnice dal pojmu prostora utesnjujoč prizvok, Robi Jakomin je s kompozicijo pomirjujočih elementov posvaril gledalca, da lahko prostor ponuja tudi občutek varnosti. Za nekatere pa lahko postane prostor kraj dialoga z najvišjim. To je primer Matjaža Hmeljaka in Deziderija Švare, ki popeljeta sogovornika v neotipljiv svet domišljije. Z bidimenzionalno reliefnostjo se Franko Vecchiet diskretno pomika v prostor, Zvonimir Kalc pa si ga totalno prilasti z inštalacijsko postavitvijo. Na meji preseganja je Ivan Žerjal, ki razmišlja o tem, kaj umetnik sporoča in kaj lahko družba od te sporočilnosti sprejema. Intimističnemu doživljanju prostora se predajata Klavdija Marušič in Dunja Jogan, Živa Pahor pa poverja na svojstven način umetnosti odrešilno, osvobajajočo sposobnost. Prostor je za Andreo Verdelago minimalističen kraj, kraj pomanjkanja.
IG

Kulturni dom / Društvo Kons

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme