Izpiljeni opilki Aleša Bergerja

Že samo to, kako sem v času pandemije, ko je bila državna meja strogo zaprta, prišel do knjižne novosti slovenskega prevajalca in pisatelja Aleša Bergerja, ki je izšla pri Mladinski knjigi, bi bilo vredno literarne zgodbe, a se ta mora umakniti v ozadje, ko imaš v rokah književno delo, ki zahteva od bralca občudovanje in spoštovanje. Naslovnica knjige je opremljena z oljem na platno Zdenka Huzjana, odveč je pripomba, da ni naključje dejstvo, da nosi naslov Okruški.
Aleš Berger nas je tokrat presenetil s književnim delom, ki sem ga zelo vesel, hudomušno, kot zna avtor, bom samo dodal, da literarni kritiki ne bodo vedeli, kam naj ga dajo, saj presega “predalčkanje” po literarnih zvrsteh. Ko sem avtorju po telefonu povedal, knjige še nisem odprl, a sem jo imel v rokah, da jo bom prebral še isti večer, mi je odvrnil, kot le on zna, brundajoče in šaljivo: “No, prav, ti jo boš prebral v enem večeru, jaz sem jo pa pisal štiri leta”!
Že to je bilo dovolj, da obljube nisem izpolnil, knjigo sem prebral počasi, bila je ena redkih, ki sem jo bral z veseljem v času koronavirusa, in to v najhujši osamitvi, v času, ko v jutrih nisi slišal lajati niti psov v Furlanski nižini, kjer živim.
Vicmaher je knjižno delo, ki ga je Aleš Berger napisal in z njim postavlja slovensko književnost ob bok velikim svetovnim književnostim, ki take knjige imajo, pa naj gre za italijansko, angleško, francosko, ameriško, špansko ali kako drugo večjo, tudi rusko. Gre za tisto vrhunsko pisanje, ki ga ne moreš uvrstiti niti v poezijo niti v prozo, ne moreš reči niti tega, da so to aforizmi ali maksime, četudi tudi to so, kot tudi ne moreš reči, da nima vrhunske literarne vrednosti.
Kar mi je pri Alešu Bergerju, ki je na Slovenskem bolj poznan kot prevajalec iz francoskega in španskega literarnega sveta, sam mu rad rečem, da je samoten, a radodaren sprehajalec po duhovnih poljanah teh jezikov, najbolj všeč, je dejstvo, da je gospod in zelo resna oseba, v življenju in takrat, ko piše.
Tokrat se je kot uglajeni gospod izkazal v tem, da je v svojih kratkih opilkih včasih tako zbodel, da človeka zaboli, a nikdar ni s prstom pokazal točno na koga misli, tako, da bralec lahko pomisli na nekoga, ki je temu podoben, a nikdar točno ne ve, če je Aleš Berger mislil prav nanj. Bom povednejši: Aleš Berger je vse svoje življenje posvetil knjigam in književnosti, kot urednik pri Mladinski knjigi je za tisk pripravil več kot sedemsto naslovov, največkrat vrhunske literature. Kdor se je napajal z zbirko Kondor, ve, o čem govorim. Sam, recimo, kar na pamet znam kar nekaj naslovov v tej imenitni zbirki, prvi mi pride na misel Pri meni luč gori, izbor slovenskih novel med ekspresionizmom in socialnim realizmom … Kondor nas je uvajal v svetovno literaturo, Aleš Berger je bil urednik …
Boste rekli, da vse to nima opravka s knjižno novostjo. Pa še kako ima!
Prav s teh duhovnih poljan je Aleš Berger odnesel ogromno, vse življenje je posvetil izbiranju in odbiranju besed, kot prevajalec jih je skladal, da so potem zvenele čim bližje izvirniku, da smo mi, bralci, lahko zaznali lepoto, kot urednik je izbiral najboljše…
In to se v delu Vicmaher pozna, napisano je kleno, nikdar jedko, vedno neprikrito hudomušno, včasih trpko, a navsezadnje življenjsko sveže, saj Aleš Berger ve, da je ironija tista, ki premosti še take tragedije, življenje naredi znosnejše in bolj sprejemljivo; različne lege jezika, podtoni in odtenki skrbno izbranih besed dajo tisto dodano vrednost, ki iz pisanja naredi umetniško delo. Slog je izpiljen, zato naslov tega zapisa izpiljeni opilki.
Lepo, boste rekli, a o delu nisi povedal veliko.
Sem, sem, predvsem to vam polagam na srce: vzemite knjigo v roke, berite jo po požirkih, kot se za vrhunsko vino spodobi.
Če se boste ob kom, ki ga Berger označi kot “zelo prepoznavno nulo” nasmejali, pa boste ob verzih “kjer so bili kostanji, je asfalt” pomislili na svoje otroštvo, kajti tam, “Kjer je bila policija, je še zdaj policija”.
Imenitno branje, priporočam.
O iskanju očeta, ki je podton in rdeča nit Bergerjeve knjige Vicmaher, najlepše spregovori istoimenska pesem, ki je, kot sam avtor prostodušno prizna, presenetila tudi njega, tako, kot bo vas!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme