Izhodišče za premagovanje smrti in trpljenja

Temna plat slovenske zgodovine govori tudi o medsebojnem obračunavanju po drugi svetovni vojni, ko so vrnjene iz Vetrinja in druge preganjane zaprli v taborišče v Teharjah; prav tu so lani odprli spominski park Teharje, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič.
V Društvu slovenskih izobražencev je o temi Premagovanje trpljenja in smrti v simboliki spominskega parka Teharje spregovoril profesor etike in antropologije Edvard Kovač, ki se je v antropološkem uvodu najprej osredotočil na kulturno civilizacijski pojem človeka. Ta je za Clauda Levija Straussa, francoskega antropologa in sodobnega strukturalista, postal človek, ko se mu je rodila beseda. Pojasnil je tudi, zakaj je človek prenehal hoditi po vseh štirih: človek je osvobodil roke in jih dvignil proti nebu za simbolno dejanje, religijo, kar je po Straussu tista nevidna vrv, ki pomaga človeku komunicirati z nebom. Človek je torej simbolno bitje, na kar kažejo tudi grobovi, ki jih je izdeloval, še preden je uporabljal orodje in nakit. Kovač se je zaustavil tudi pri Heideggerju, ki pojmuje smrt kot edino absolutno v življenju, s tem pa je povezano ogromno simbolike. Že grob in njegova oznaka sta dva simbola, ki govorita o tem, da se življenje nadaljuje, in sicer pridemo do religioznega stičišča med človekom in božanstvom, most med dvema pa predstavlja religija.
Nato se je prof. Kovač navezal na spominski park in spregovoril o arhitektu Mušiču, ki se je s svojim delom izkazal ne le kot arhitekt, ampak tudi kot humanist in človek z velikim občutkom za sveto, simboliko ter za človeško tragiko. Sam je začel delati načrte za sakralne objekte in se je zato obrnil na duhovnike, da bi izpopolnil svoje ideje in jih prežel s simboliko. Kot je dejal prof. Kovač, “je zanimivo, kako so umetniki brez religiozne podlage lačni simbolov krščanskega življenja, ob katerih se lahko oplajajo”. Tako je Mušič hotel imeti več principov, na primer ustvariti sakralni prostor, v katerem se povežemo z dragimi v onstranstvu, in ga ločiti od profanega.
“Spomenik je postavljen na prostor taborišča, kjer so nekdaj stale barake, prostor, kjer je bilo prelitih največ solza, in s tem je dosegel posvečenje tega kraja”. Slovenci smo bili eden izmed redkih narodov, ki so šli skozi vse tri totalitarizme: fašizem, nacizem in stalinizem. Kot je dejal Kovač, krivice ne moremo popraviti, lahko pa popravimo smrt kulture oziroma civilizacije in damo spominu pravi pomen.
Struktura spominskega parka je zanimiva, saj nas tlakovana steza tišine pripelje do glavnega spomenika, nad kripto katerega se dviga venec zmage, ki je hkrati tudi krona. Arhitekt ima v načrtu zaprtje celotnega prostora z ograjo in podaljšanje speljane spominske poti do bližnje cerkvice sv. Ane, iz katere je taboriščnim jetnikom prihajala edina tolažba, ter gradnjo Kostnice in Vrta vrnjenih imen. V tem bi našli svoj prostor vsi ostanki pokojnih, ki so posejani po Sloveniji; lahko bi jim vrnili osebno ime in jim s tem dali priznanje, da so bili ljudje.
Predavatelj je ob koncu nagovoril prisotne z mislijo, da je spomin etični imperativ, zato morajo pokojni živeti v spominu živih.
Šin

Edi Kovač v Društvu slovenskih izobražencev

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme