Iz poletja v zimo, in vmes je jesen

Piše: Majda Artač Sturman Fotografije: Tamara Mizerit

Kaplje polzijo kot solze po okenskem zaslonu. Zazre se vanj, vstane in skozenj opazuje drevesa, ki se upogibajo v vetru, kljubovalno in ponosno v brk sivi burji, ki je po podaljšanem poletju prinesla mraz, dež in razbolelo malodušje. Svinčeno nebo se joče, spomin na tople oktobrske dneve se utaplja v razmazanih lužah popoldneva in se prepušča megličavosti jesenske praznine. Toda prej kot na jesen ta nepričakovani vremenski obrat z nalivi, besnenjem neba in grmenjem gozda spominja na zimo. Vdati se mora, ni kaj, kar je, je. Narave ne moreš obrniti po svoje, ji spodkopati korenin, ji iztrgati življenjskega prostora, izkopati v njenem trebuhu struge in po svoji želji vanjo preusmeriti vode reke. Ne, ne moreš ji nečesa vsiliti, tako kot človeku ne, tako kot otroku ne. Vsak ima svoj značaj, nagnjenja, lastnosti. Veličastna prasila narave kot tudi človeška narava se, pa čeprav še tako voljna in gnetljiva, ne more, ne sme ukloniti, podrediti nikomur.

Tako kot se tudi ona ne bo.

Še včeraj je toplo sonce grelo bujna, od zelenja prekipevajoča pobočja gore, porasle z listavci, bohotnim grmičjem in pričakovanji. Hrasti in jeseni so se kopali v prijetno toplem objemu in hrepeneč stegovali krošnje v odtekajoče poletje. Dar neba ali naklonjenost naključja – zdelo se ji je podarjena otroška pravljica, izbrskana iz knjige spominov. Pravljica o hudem volku, zoprnih volkodlakih, divjih veprih; in ona, mala divja gorska deklica, ki je nabirala borovnice, stikala za gobami in se skrivala med trnjevim grmičjem, je še vedno verjela v pravljice. Včasih ni razumela, zakaj ji je babica Mila pripovedovala zgodbe o treh bratih, treh sestrah, sedmih kozličkih, kraljičnah in princeskah za devetimi gorami. Vedno iste pravljične številke: tri, sedem, devet, deset, dvanajst, ponavljale so se in izpisovale v njenih naivnih možgančkih. Zakaji so že dolgo nazaj, ko je bila še štiriletna punčika, kljuvali v njeni glavici in se nato prelivali v dvogovor ob babičinem branju ali pripovedi: “Babi babica, zakaj so tri sestre in ne štiri?” In drugič: “Babi babica, zakaj je stara kraljica nad zrno graha položila dvajset žimnic? In zakaj na žimnice še dvajset pernic? In kaj so pernice? In zakaj je prava kraljična skozi dvajset žimnic in dvajset pernic začutila zrno graha?”

Zakaji in vprašaji so se preveč razpotegnili skozi njeno življenje, prebadali so njena zrela leta. Bila je kot zaprašena cunja, izpraznjena plastenka, zmečkana pločevinka … nič drugega ji ni preostalo kot odvrženost v zabojniku za ločeno zbiranje odpadkov. Na šipah so se risale dežne podobe prihajajočega hlada, megle in mraza.

Kje je jesen, obarvana z veličastno simfonijo prelivajočih se rubinasto vinskih odtenkov, odtekajočih v rumeno živahnost tiste dobe leta, ko se nabirajo hruške, jabolka, grozdje, kostanji? Zakaj ona ne zmore ponosnega pogleda nazaj v mladost, v kipeče dneve delovne mrzlice, večernih aperitivov s prijatelji in prijateljicami, neutrudne pomoči slabotnim staršem? Kaj vse jo je povozilo, kaj vse prehitelo, kaj vse izsrkalo, da so prijateljice pozabile nanjo, da je ostala sama s svojim ovčarjem in čebelami? Sama tam za devetimi gorami, v lesenem zatočišču nekdanjih sanj, sanj o dolgo pričakovanem pokoju in lagodnem lenarjenju v zavetju narave.

Prijatelji so odšli in jo prepustili samoti. Še telefon je molčal: ni bilo klicev ne obiskov ne pogovorov, ena sama votla gluhota, v njej kljuvajoča tišina iztrošenosti, izgorelosti, nepotrebnosti.

Zakaj, zakaj? Mala naivna gorska deklica je našla svoj dom v knjigi in se prihulila v pravljico. Zgodba o življenju se je zapisala v pravljično število in se napihnila v balon dvomov o lastni veljavnosti. Nič, vse en sam nič njena odprtost, njena vztrajnost, njena naklonjenost. Valjar je izravnal površino in grobo potlačil katranirano cesto iz poletja v jesen. Zdaj pa zima, popolna zima, mraz dežnih kapelj, ki trkljajo na zarošena okna koče, izpraznjene nekdanjega ognja, toplote in topline, hlad se plazi po kosteh, osvaja mozeg in možgane.

V trenutku se skozi sivkasto nebesno krpanko prikrade pramen svetlobe, raztrganka se odpira sinjini. Deklica se znova spomni babice z blagim imenom, babice Mile, tako razumevajoče, in njenih razburljivih gozdnih zgodb. Izpod debele odeje, ki jo edina ogreva v praznem popoldnevu, potegne mehko pravljično tkanino, da si pričara srečo otroške ustvarjalnosti in fantazije.

Spet se zaprede v zakaje, nadležne kot vztrajen, a vendar pojemajoč dež.

“Zakaj obstajajo kraljične, tako občutljive, da začutijo grahovo zrnce pod plastmi žimnic in pernic? Te preklete pravljice, le kaj jih je porodilo – neenakosti, krivice, mržnja, sovraštvo, zavist? Pa saj sem tudi sama taka fina, razvajena princeska, zagledana vase, v svoj prav, preponosna, da sprejmem spremembe letnih časov?”

Usuje se ploha, kaplje se skotalijo iz oči na leseni pod. Medtem se zunaj nebesna sinjina razpotegne v mavrični lok nad kočo, kjer živi gorska deklica. Sonce zdaj zasije blagohotno in nežno, razpre toplo dlan in sprejme njene misli v mlačno zavetje. Zrelost presoje se prerine skozi vremenski obrat in potisne zimo mesece stran – tja, kamor spada. Naj še počaka, ni še njen čas!

Zdaj zdaj bo veličastno zavladala prava kraljična v samozavedanju bogatosti sadov, zrele samozavesti, zadovoljstva nad doseženim. Mala gorska deklica ji bo pokazala pot v jutrišnji dan. Med poletjem in zimo še vedno kraljuje jesen, zdaj meglena in čemerna, zdaj prečudovito barvita in darovita. Kako čudovit in opojen, slasten in pravljičen je čas uživanja zrelih plodov in sadov!

“Poiskati moram nekatere telefonske številke, pa pokličem katero od nekdanjih prijateljic, morda Mileno …” Sinjina se zdaj bojuje z burnostjo sončno obarvanih oblakov zatona: pomarančno oranžna se preliva v breskovo, teranovo rdeča v rožnato. Kdaj je gorska deklica pozabila na polnost barvnih odtenkov in nians? Življenje ni črno-bela šahovnica.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme