Iz glasbene šole na pomembne odre po Evropi

Piše: Matevž Čotar

PogovorFrancesco Ivone “Francis I.”, glasbenik in trobentač

Za nekatere je glasba življenje. Tako je za mladega Goričana Francesca Ivoneja, glasbenika, umetniško dušo, ki izhaja iz italijanske družine, a je zrasel v naših krogih. Že od vrtca je obiskoval slovenske šole in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Po končanem študiju na konservatoriju v Trstu se je odločil, da bo samostojni glasbenik. Z njim smo se pogovorili o glasbeni poti, koncertih, novih izzivih in prvi zgoščenki oz. albumu Don’t wash the Tigre!, ki je izšel letos.

Francesco, ti si Italijan, ki se je v slovenskem okolju vedno dobro počutil …

Absolutno. Tako je bilo vedno. Starši so me vpisali že v slovenski vrtec in potem sem študijsko pot nadaljeval v slovenskem okolju do konca višje šole. To je bilo zame popolnoma normalno, iz slovensko govorečega jutra, dopoldneva in popoldneva sem se vrnil domov, kjer sem govoril italijansko s starši. V bistvu je bila to neka “normala” in ni nikoli pomenila neke težave, ampak bogastvo. Nikoli se nisem spraševal, kako različna bi bila moja pot, če bi obiskoval italijanske šole. To se pravi, da se nisem nikoli kesal izbire, ki so jo naredili moji starši oz. jaz, ko sem bil starejši. Znanje dveh jezikov, poznavanje dveh kultur sta bili vedno velik plus in prednost, in to opažam tudi zdaj v glasbenem svetu. Premikam se namreč med Italijo in Slovenijo. Res je, da Slovenci dobro govorijo tudi angleško (tudi meni je bila vedno všeč), toda če človeku govoriš v maternem jeziku, postane vse bolj sproščeno, osebno in spontano.

Kdaj se je začela tvoja glasbena pot?

Glasba mi je bila vedno zelo všeč. Na osnovni šoli sem bil, kot skoraj vsi v tistih letih, navdušen nad “dance” glasbo devetdesetih let prejšnjega stoletja. Z zgoščenk, ki sem jih kupil, sem pesmi oz. skladbe snemal na kasete, jih v določenem trenutku zmiksiral, ustavil, dodajal druge dele pesmi in tudi posnel glas, kot da bi imel svoj radijski program.    

Prvo pomembno srečanje z glasbo pa je bilo seveda na SCGV Emil Komel v Gorici, in to pri devetih letih. Doma sem imel staro kitaro, s katero me je mama poslala na dan odprtih vrat v prostore glasbene šole v Kulturni center Lojze Bratuž. Tam sem izvedel, da je  zaradi bolezni prof. kitare odsoten, zato sem izbral neko sobo in tam se je čisto slučajno pričelo vse! Znašel sem se v razredu trobente, ki ga je vodil Matej Špacapan. Takoj sem vzljubil njega in trobento. Še danes imam v mislih tisti trenutek, ko sem sam sebi rekel: “Hočem postati kot on!”. Bila so nepozabna leta, v lepem okolju, z enkratno družbo in z vedno nasmejanim ravnateljem Silvanom Kerševanom.

Kako se je od tam razvila tvoja umetniška oz. glasbena pot?

Mislim, da je bil razvoj zelo počasen. Bil sem na višji šoli, obiskoval sem znanstveno-tehnološki licej in imel poleg glasbe še veliko drugih zanimanj. Kmalu sem po individualnih vajah in nastopih odkril, kako zabavno je igrati v glasbeni skupini. Takrat je bila spet v modi “ska glasba”, in to sem tudi večkrat igral z različnimi prijatelji glasbeniki. Začel sem tudi pisati kakšno svojo, novo melodijo.

Kmalu potem, proti koncu višje šole, sem spoznal improvizacijo, in to je bilo tisto, kar sem iskal. Glasba, ki nastaja, ne da bi kdo prebiral note, ampak tako, da vsak zaigra, kar občuti v določenem trenutku. To je res globoka glasba, prežeta s čustvi. Ustvariti neko idejo v nekem trenutku in jo razvijati sami ali v skupini. Lepota tega načina igranja je bila nepopisna.

Dobil si svojo dimenzijo …

Tako je. Ustvarjati sem želel tako obliko glasbe in zato sem se tudi vpisal na konservatorij v Trstu, prav na smer jazz glasbe. Študij sem uspešno končal  in …

In potem?

Potem sem se zavedel, da sem nekje obstal. V bistvu, če sem lahko malo kritičen, konservatorij te nauči vse o glasbi, od zgodovine do prakse inštrumenta, a ne nauči te, kako živi oz. preživi glasbenik. O vsem, kar se tiče glasbenih razpisov, tekmovanj, koncertov in možnih zaposlitev, ni praktično besedice. Mogoče, če bi vedel, da je tako, bi se že v prvih letih na konservatoriju začel vsaj malček oblikovati kot poklicni glasbenik. Recimo, končal bi študijsko pot kakšno leto kasneje in si pridobil kakšno izkušnjo, mogoče v tujini, kakšno učno uro kot suplent ali kakšen glasbeni projekt več. 

Vsekakor postopoma sem začel nastopati v raznih lokalih in na festivalih glasbe. Ustvarjal sem si mrežo poznanstev oz. glasbenikov in se istočasno povezoval v mrežo stikov z drugimi. Vsi imamo neki standardni repertoar približno stotih jazzovskih skladb in so zato glasbene skupine, ki nastanejo za posamezne večere, večkrat različne. Z nekaterimi sem npr. igral samo enkrat, z drugimi, s katerimi smo se bolje ujeli, pa večkrat. Svet jazza je poseben, predvsem v manjših območjih in realnostih, kot je naše.

Če se nanašamo na to zadnje, kar si povedal: do kakšne mere sega zanimanje za jazz glasbo? Je dosti glasbenikov, ki se ukvarjajo s to zvrstjo?

Jazz je stara glasba, ki je v letih izgubila veliko oboževalcev. Včasih so v lokalih poslušali samo jazz v živo, iz tistega se je razvila ostala glasba in jazz je šel nekoliko v pozabo. Sicer v 70. in 80. letih preteklega stoletja je bilo zanimanje še veliko, predvsem za ameriške zvezde jazza, ki so prihajali igrat v Italijo. Zdaj je odziv bistveno manjši, tudi če pride svetovno znani jazzist.

Če pa govorimo o naši realnosti, je res malo jazz glasbe in jazzistov. V Gorici se na takih večerih dobivamo vedno isti.

Sklepam, da si zaradi tega precej razširil meje delovanja … Kolikokrat si nastopal v živo? Ti je ostal kakšen koncert posebno v spominu?

Res veliko nastopov imam za sabo. In to z več kot 70 različnimi glasbenimi sestavi. Začel sem v Gorici, potem v celi deželi, nato v Novi Gorici in tudi Ljubljani, potem pa sem nastopal vedno večkrat v Venetu, a tudi na raznih festivalih po celi Italiji (Rim, Piacenza, Bologna, Firence) in tudi drugod po Evropi.

Mislim, da so med najlepšimi spomini nastopi s skupino North East Ska* Jazz Orchestra, s katerimi sem sodeloval precej časa in še sodelujem z občasnimi glasbenimi projekti. To je številna skupina, s katero smo bili na znanih festivalih, kot je npr. Rototom Sunsplash. Z njimi sem bil v Španiji, Franciji, Nizozemski, Nemčiji, Portugalski in še marsikje. Igrati pred množico 10.000 in več ljudi je bila enkratna izkušnja.

Kaj bi povedal o naši čezmejni realnosti? Občutiš razlike na koncertih in ko nastopaš pri nas ali v Sloveniji?

Mislim, da so glede glasbene kulture mladi v Sloveniji bolj radovedni. Se mi zdi, da se bolj trudijo, da bi razumeli, kaj jim želi umetnik posredovati z glasbo. Kljub temu da se je Nova Gorica začela razvijati komaj v 90. letih prejšnjega stoletja, ima dosti bolj razširjeno glasbeno gibanje svobodne improvizacije. V Sloveniji je priznan glasbenik Zlatko Kaučič, ki je prava institucija za “našo” glasbeno zvrst. Vsi mladi glasbeniki, ki se učijo pri njem, se razvijejo v res dobre samostojne glasbenike in vsak je različen po stilu. On je pravi mojster, ki razume osebnost glasbenika in mu jo pomaga razvijati.

Nenazadnje Nova Gorica prireja veliko več glasbenih prireditev, festivalov in nasploh dogodkov za mlade, kjer lahko nastopajo glasbeniki in se tako tudi razvijejo kot glasbeniki. Na ta način nastane trdno in uspešno glasbeno gibanje.

Povedal si, da se je tvoja glasba v letih spremenila. Kako bi imenoval zvrst, s katero se ukvarjaš?

Rekel bi, da je ena od številnih vej jazz glasbe, recimo neki new-jazz, new-soul. Mi ni posebno všeč postavljati glasbi neke “etikete”. Zadnje čase razmišljam veliko o tem. Tradicionalni jazz je glasba, ki mi je zelo blizu, ni pa moja glasba. Enostavno ne more biti, ker je sad neke druge kulture, zgodovine in drugih občutkov, ki jih ne bom nikoli doživel. Zato moram iskati svojo glasbo, svojo zvrst, ki se pa lahko zgleduje po jazzu. Mislim, da si vsak glasbenik ustvari posebno zvrst in je zato vsaka glasbena “dimenzija” edinstvena. Zelo mi je všeč raziskovati in tudi spletati jazz s hip-hop in elektronsko glasbo. Želim se predstaviti svetu s tistim, kar mi je všeč, in povedati: “To sem jaz!”.

Ti je bil kdo za zgled?

Poleg že omenjenih sem imel za zgled kar nekaj dobrih pedagogov na svoji študijski poti. Drugače pa se večkrat primerjam z drugimi vrstniki, jih opazujem in se zgledujem pri njih oz. pri glasbenih kolegih. Eden od teh je prav gotovo trobentač in vsestranski glasbenik Mirko Cisilino.

Mimo je kočljivo leto pandemije, ki ste ga prav gotovo tudi vi glasbeniki zelo občutili … Kako si ga doživljal osebno?

Živeti od glasbe ni lahko niti v navadnih razmerah. Večkrat se dogaja, da je treba dobiti tudi kakšno delo začasno ali mimogrede. Zato v trenutku pandemije, ko so lokali in drugi objekti zaprti, ko so možnosti nastopanja in združevanja prepovedani ali dovoljeni zelo omejeno oz. občasno, postane res težko. Ker nastopov in dogodkov v živo ni bilo, sem se koncentriral na ustvarjanje nove glasbe in vadbo trobente s tehničnega vidika, saj skušam biti stalno na tekočem in se izpopolnjevati.

Letos je izšel tvoj prvi album, kako je nastal?

Album je nastal, ker sem se nekako želel predstaviti publiki na konkreten način. Izdal sem že več zgoščenk v sodelovanju z drugimi glasbeniki in skupinami, v tem pa nastopam prvič kot solist in namen je prav ta, da se predstavim, kdo sem.

Na plošči je 9 pesmi, ki me najbolj predstavljajo in so prvi korak v svet samostojnega ustvarjanja. Pri snemanju mi je pomagal prijatelj Cesare Ciani, ki ima Double cube studio, za grafično podobo albuma pa je poskrbela prijateljica Viola. Naslov albuma je Don’t wash the Tigre!, ker je to moj najstarejši glasbeni izdelek. Na posnetku, ki sem ga dal pred leti na Youtube, sem se igral z efekti na plastičnega tigra in tako je tudi nastalo ime za pesem, ki je v albumu nekoliko spremenjena in v njej tudi pojem. 

Torej tudi rad poješ?

Ja, tudi. V nekaterih pesmih je samo glasba, v drugih pa tudi tekst. Nisem še prepričan o tem, ali je petje zame prava izbira. Se pa zelo rad igram z ritmom, rimami in akcenti in mi je zelo všeč pisati in ustvarjati besedila.

Za konec pa še to vprašanje: ali imaš že kaj v programu za poletje in prihodnost?

Ja, v resnici se nisem nikoli ustavil. Kot sem povedal, sem posnel svoje najstarejše pesmi, imam pa že precej novih, zato je tudi nov album že v pripravi in bo verjetno izšel pred koncem leta. Imel bo le 4 pesmi, ki bodo tokrat  samo instrumentalne. Navdiha mi ne primanjkuje, zato bom tudi naprej intenzivno ustvarjal. Ob tem bom gotovo nadaljeval sodelovanje z drugimi glasbeniki in skupinami, predvsem na koncertih v živo, ki jih je v poletnem obdobju kar nekaj na programu. Brez glasbe v skupini in v živo je res težko. Svojo glasbo rad ustvarjam sam, ko gre pa za nastop in koncerte, je treba biti v dobri družbi. To je neprecenljivo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme