Iskanje korenin s sestavljanjem drobcev lastne zgodovine
“Mau čez izaro… ”, ti nežno, komaj slišno zapeti stihi ljudske pesmi, ki odslikavajo z otožnostjo prepojeno dušo koroških Slovencev, v katerih je zaznati nikdar potešeno bolečino manjšinskega naroda, ki se je boril v viharnih časih za svoj jezik in kulturo in se žal mora še boriti za svoje pravice, sklepajo predstavo Še vedno vihar, ki je nastala kot koprodukcija Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in Slovenskega stalnega gledališča Trst. Prvo tovrstno sodelovanje SSG z najuglednejšo gledališko hišo v Sloveniji je za naše gledališče res izjemnega pomena, čeprav ima seveda v predstavi “levji delež” ljubljanska Drama. Odrska postavitev Še vedno vihar je prvo slovensko uprizoritev v režiji hrvaškega režiserja Ivice Buljana (1965), čigar ustvarjalno delo se razpenja v slovenskem in hrvaškem umetniškem prostoru (v Trstu je bil gost l. 2007, ko je režiral Pasolinijev Svinjak), doživela v ljubljanski Drami 11. maja 2013, tržaško pa v Kulturnem domu v petek, 24. maja 2013, ko jo je publika upravičeno sprejela z dolgotrajnim ploskanjem, ki je igralce kar nekajkrat priklicalo k poklonu. Ta epsko-dramska pripoved, ki se sicer umika vsakršni žanrski opredelitvi, saj je v njej veliko lirično-poetičnih trenutkov, veliko pa tudi romanesknega in zgodovinskega, ki temelji na dokumentarnih virih in družinskih zapisih, je izšla izpod pronicljivega peresa Petra Handkeja, rojenega 6. decembra 1942 pri Grebinju na Koroškem slovenski materi in nemškemu očetu, kar je nedvomno zaznamovalo njegovega nemirnega duha, ki se odraža tudi v njegovem raznolikem literarnem opusu. Prav za to delo, Še vedno vihar, je Handke prejel Nestroyjevo gledališko nagrado za najboljše besedilo l. 2011 in mülheimsko nagrado za dramatika l. 2012. V tem delu, v katerem je marsikaj avtobiografskega, Handke ob intimnih izpovedih in iz kamenčkov zgodovine sestavlja zgodbo svoje slovenske družine, starih staršev, svoje matere, njenih treh bratov in sestre, na Koroškem v Podjuni v tridesetih pred vojno in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je završal in divjal vojnih vihar in razdvojil, “razčetveril” tudi to družino, do katere avtor-Jaz spet hoče vzpostaviti tesne odnose. Osvetljuje pa tudi razočaranje po kratkotrajnem veselju ob koncu vojne, saj se je vse drugače zasukalo, kot so koroški Slovenci, ki so se borili za svobodo, pričakovali, da se bo. Ob koncu predstave, med katero se večkrat oglašajo posnete ali v živo zapete melanholične ljudske pesmi in v kateri glasba – kljub časovnim preskokom – skladno dopolnjuje dogajanje (skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar), gledalec dobro zaznava, da se ta vihar nikakor še ni polegel. V poetične tančice spet izvirnik v nemškem jeziku z naslovom Immer noch Sturm je v sočen, lepo zveneč slovenski prevod, prepleten s koroškimi izrazi, prelil Brane Čop, dramaturško branje pa je opravila Mojca Kranjc. Robert Waltl je bil asistent režiserja Buljana, ki je delo tudi priredil – drugače bi predstava namesto tri ure in pol trajala kar šest!; sicer gledalca prikazano tako posrka vase, da se minevanja časa komajda zaveda. To pa se ne dogaja samo zaradi svojevrstnega razpletanja zgodbe, ki jo pripoveduje Jaz v monoloških intermezzih in priklicuje pri tem v spomin svoje prednike bodisi kot tihi opazovalec njihovih pogovorov, pa tudi kot njihov sogovornik, celo svoje rosno mlade matere. Točno določenega časa in prostora pri tem ni razbrati, saj nimata nikakršne vloge. Spomini se sprehajajo prosto po preteklosti, se v njej premetavajo, prehitevajo, pa spet zaustavljajo ob določenih dogodkih. Tako se ob protagonistu, ki je že v zrelih letih, izrisuje življenjska zgodba njegove družine v nelahkih časih, ki so jih doživljali Slovenci na avtrijskem Koroškem.
Čeprav avtor prizorišče umešča v “resavo, stepo, resavsko stepo, ali kje” in postavlja pripovedovalca na klopco pod jablano s pogledom na Svinjo goro na eni strani in Karavanke na drugi, je režiser Buljan dramske like s scenografom Aleksandarjem Denićem spravil v nekakšno “kletko” oz. med letve kozolca ali skednja; na vseh štirih straneh okrog njega na odru sedijo gledalci, tako da so jim dramski liki, ki se prikazujejo iz odprtin v podu in izginjajo vanje, res kot prividi, ki jih v življenje priklicujejo spomini Jaza. V tem zamejenem prostoru se vseskozi, najprej v vedrem razpoloženju v lepi pisani podjunski noši, potem pa zmeraj bolj mračnega čela in ob koncu v vsakdanjem delovnem oblačilu, sprehaja poosebljena Koroška (učinkovita interpretacija Nikle Petruške Panizon, članice SSG), ki vedno sočustvuje s svojimi ljudmi. Predstava pa svojo moč mimo prodornega teksta, pri katerem se v samem Jazu previharjajo čustveni viharji in rojeva kopica vprašanj, črpa iz igralcev, ki kleno, živo, s pronicljivostjo utelešajo dramske like v vseh njihovih značajskih odtenkih in življenjski drži in mestoma ustvarjajo ganljive, pa tudi ostre trenutke, take, ki se trajno zasidrajo v gledalčevi zavesti. Ivo Ban je ostareli Jaz, ki se sooča z lastno preteklostjo in preteklostjo svoje družine in seveda preko te tudi skupnosti, h kateri le-ta pripada, Nina Ivanišin kot njegova mati, po značaju bolj radoživa in lahkomiselna, ki bi rada odšla v svet in si ne žene preveč k srcu tega, da je zanosila s tujcem, pripadnikom tistega naroda, ki jih tlači, saj je to storila iz ljubezni, Saša Pavček in Matjaž Tribušon kot stara mati in stari oče, ki izgubita v nemški vojski kar dva sina in hčerko v partizanih, a se kljub temu in kljub vsem doživetim grozotam ne vdata, Marko Mandić kot enooki materin najstarejši brat Gregor, ki se iz vnetega sadjarja prelevi v neizprosnega partizanskega komandirja in naposled ga vidimo kot starega strica v pogovoru z Jazom, Aljaž Jovanović kot Valentin, starejši materin brat, nepoboljšljivi ženskar, ki uživa življenje, Veronika Drolc kot teta Ursula, ki ve, kaj pomeni trdo življenje dekle, in z odločnimi, strastnimi kriki opozarja, da se je treba upreti, Luka Cimprič (član SSG) kot mlajši materin brat Benjamin, ki mu je usojeno mlademu umreti kot vojaku v Führerjevi vojski.
Drama, v kateri sta trpljenje in bolečina protagonistov vsekakor nekako prežarjena od trenutkov sreče in zadovoljstva, je nedvomno izpovedno najmočnejša v letošnji sezoni SSG in gledalcem pušča globok vtis, ne samo zaradi obravnavane vsebine, ampak tudi zaradi njene celostne, do potankosti izdelane “zunanje” podobe, ki seveda obsega tudi oblikovanje luči (son: DA), ustvarjajoče različno ozračje, in nadrobno sešite kostume (kostumografinja Ana Savić Gecan), pri katerih je več kot zaznavna skrb za izbiro primernega blaga in za skladnost barv.
Če si lahko ob koncu privoščimo le še malce “polemično” pripombo, naj dodamo, da bi morda celota izzvenela v bolj trpko-realistični luči, če bi se odrske postavitve drame Še vedno vihar lotil kak “zamejski” režiser, ki bi verjetno več poudarka namenil narodnostnim in družbenim temam znotraj obravnavane tematike manjšine.
Iva Koršič
