Suzin svet

Iskanje identitete

Iskanje identitete

Piše Suzi Pertot: Še utripa slovensko srce ...

Na Facebooku je zadnje čase najti čisto vse. Tu lahko prebereš novice, črno kroniko, razpravljaš o politiki, seveda pa se moraš vseskozi otepati lažnih in zavajajočih novic. A vseeno, če si pozoren na kakovost, informacij ne manjka. Tako včasih pobrskam tudi po poročilih in novicah slovenskega deželnega sedeža Rai. Tokrat me je pritegnila vest o občini, v kateri živim, lahko bi celo rekla, o občini, ki mi postaja domača občina. To je Prapotno, Prepotto, vasica med vinorodnimi griči, ki leži ravno ob vhodu v meni tako ljubo Idrsko dolino. Menda sem bila hudo neolikana, priznam, a včasih ne poznam srednje poti, ko sem pod komentarje napisala, da se ne strinjam z izjavo, da je ozemlje posejano predvsem s furlanskim prebivalstvom. Napisala sem, da to ni res. Predvsem, ker me je zabolelo, saj sem po nekaj letih, kar tu živim, zaslutila in začutila ranjeno slovensko dušo te doline, ki še živi, ki še obstaja, ki je kljub vsemu prevladujoča. In jo lahko odkriješ, samo če upočasniš korak, prisluhneš ljudem in gledaš na te vasice skozi lečo preteklosti. Idrska dolina, ki je, čeprav mnogi tega ne vedo, tako kot tudi Terska dolina, del Benečije, je še vedno slovenska. Kljub vsemu, kljub raznorodovanju, kljub vasem, ki se praznijo. Kljub boleči tišini, ki jo včasih zmoti tuja, furlanska govorica. In je, vsaj tako nanjo gledam jaz, ki tu živim, najlepša in najbolj skrivnostna izmed vseh teh dolin. Dolina, v kateri prebivajo škrati, krivopete in kjer straši lintver.
Prapotno, kmalu bomo na teh razmajanih, razdejanih cestah dobili tudi slovenske tablice in slovenske kažipote, je vse manj obljudena občina, in šteje zdaj le 750 prebivalcev. V prejšnjem stoletju pa jih je bilo še nad 2000. Ljudje umirajo, mladi ne vedo, kaj bi v kraju, v katerem je edina gospodarska panoga intenzivno, skoraj industrijsko vinogradništvo. Pa čeprav bi lahko bila divja, neokrnjena, zelena dolina s smaragdno reko, ki je sicer po definiciji hudournik, privlačna turistična destinacija. To kaže tudi pohod po vinogradih, Marcia dello Schiopettino, Pohod pokalce pravzaprav, ki ga krajevna Pro loco prireja zadnjih nekaj let in privablja na tisoče udeležencev. Vsi so tu ne samo z namenom, da se nahodijo, ampak predvsem da se naužijejo lepote teh razglednih, nežnih, zelenih vinorodnih gričev.
Dolino spoznavam počasi. Benečija ne mara tistih, ki se ji vsiljujejo. Benečija sprejema tujce z zadržkom. Previdno. Kajti potujčevanja je bilo tu veliko. Preveč. Pa tudi tistih Slovencev ne mara, ki gledajo na te dragocene doline zviška, z nekakim usmiljenjem, iščoč zabavno folkloro, o kateri bodo potem pisali in pripovedovali prijateljem. Benečija ni folklora, Benečija so ljudje, ki vztrajajo. Benečija ima pogum, kot je pred kratkim lepo povedala senatorka Tatjana Rojc, ki ga Trst in Gorica nimata več, ker so tam ljudje preveč razvajeni. Benečija ima poseben utrip, ki ti osvoji srce. Nekateri smo tako občutljivi nanj, da se ne moremo več ločiti od te tihe, prelestne podobe.
Minuli teden sem se odločila, da ne bom več samo gledalec tega, kar se v moji občini dogaja, temveč da stopim med ljudi, da jih bolje in pobliže spoznam. Koalicija, ki zdaj upravlja občino z dokaj simpatično županjo Marioclaro na čelu, se volivcem predstavlja v osmici, tu ji pravijo “frasca”, pri Cinzii, v Prapotnem. Grem, pa čeprav mi je nekako nerodno, ker se tu še vedno počutim tuja in ljudi premalo poznam. Priložnosti, da bi se srečevali, je pri nas malo. Vasi so razkropljene, ljudi je malo, trgovina je samo ena … Največkrat se spoznavamo in srečujemo onkraj meje, le nekaj sto metrov od rampe, ki je ni več, a je nekoč ločevala dolino na dva dela. Tam, v okrepčevalnici v Britofu, imam občutek, da ljudje zadihajo, spregovorijo v narečju, ki jim je domače in ki ga v javnosti, na onem bregu, še vedno tako redko slišimo.
V gostilni, kjer županja vestno predstavlja občinski proračun, nas je res veliko. Mize, ozka jedilnica, pa veža in še parkirišče so nabito polni. Iščem znane obraze, nekateri me pozdravljajo in nagovarjajo, sedem nekam zadaj, že od mladih nog sem rada neopazna. V sobi je že zatohlo, oziram se po stenah, na katerih visijo lovske trofeje, slike nogometnih tekem in seveda zastava alpincev in njihov razpoznavni znak. Benečani so bili od nekdaj zvesti Italiji in italijanski vojski. Po značaju niso izdajalci … Italija jim je zvestobo sila slabo poplačala. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

26.05.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!