Iskalec bolj preprostih izbir
Tako preprosto je, pa vendar. Zdi se nemogoče, utopično, morda naivno, sliši se kanček nazadnjaško in nadvse neizvedljivo, pa vendar. Pa vendar prikimavamo, odobravamo, se strinjamo s pobudami, podpisujemo spletne peticije, slutimo, da je to prava pot in nekaj nam kaže, da pri vsem tem “gre zares”. In vsekakor nič “zares preprostega” ne naredimo. Kompliciramo, pretiravamo, razvajamo, rušimo tako, da napačno gradimo. Za svet vodenih in kompleksnih vprašanj je rešitev, morda edina prava in zato prekleto zahtevna – preprostost. Tako življenje je zavestno izbral Aleš Čerin, ki ga bomo po pogovoru za naš tednik ob minulem obisku v nizu predavanj Finžgarjevega doma na Opčinah dodobra spoznali in morda ugotovili, da je iskanje preprostih izbir v našem vsakdanu bistveno prav zato, ker je tako preprosto – kot speči slasten domači kruh.
Leta 1962 rojeni Aleš Čerin živi na obrobju Ljubljane, dovolj blizu sodobnemu mestnemu življenju in z vsakdanjim stikom z zeleno (odvisno od pridelovalne sezone) zemljo. Je vsestransko zanimiva osebnost, ki zna svoja načela učinkovito posredovati tudi poslušalcem in bralcem. Po izobrazbi je magister farmacije – zanimivo in povedno – in ima lastno podjetje za svetovanje in izobraževanje. Je mož in oče štirih otrok. Živi precej aktivno življenje: telesno plat goji s tekom, kolesarjenjem in obiskovanjem gora, racionalnost in dušo pa vzgaja z mislijo in besedo. Prav tako povedno in ne nepomembno je v Čerinovem življenjskem slogu posluževanje spletnih medijev. Bolj kot aktivna prisotnost na knjigi obrazov (zloglasni facebook) nas zanima Čerinovo objavljanje mnenj in komentarjev v obliki blogov in novinarskih prispevkov. Njemu gredo največje zasluge za spletni “magazin z mero” Časnik. si, ki je postal v zadnjih letih pravi fenomen svobodnega, kritičnega in vrednotno polnega internetnega dnevnika.
“Časnik. si želi vnesti sveže razmišljanje v slovenski medijski prostor. Za skupno dobro ga ustvarjajo zavzeti avtorji, kakšnih 40 nas je, ki menijo, da je na slovenskem medijskem trgu prostor tudi za spletni magazin konservativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve. Nastal je v maju 2010 in od takrat povečujemo svoj vpliv v slovenski medijski krajini. Želimo, da se v tem močno v eno stran nagnjenem medijskem prostoru sliši tudi drugačen glas”.
Razvejeni medijski prisotnosti Aleša Čerina lahko celostno sledimo na spletišču Edusatis. si, kar po imenu in vsebini predstavlja preprostost samo, niso pa mu tuje novodobne spletne pobude, za katerimi pa mora vedno in povsod stati človek. Redno organizira predavanja in prispeva svoje misli pri seriji samoorganiziranih predavanj TEDx, ki jih izvaja od Ljubljane do Kredarice pod Triglavom.
Čerinov biografski profil navidezno ne izstopa – kje vsa ta preprostost, boste rekli? Najprej tako: v slovenski javnosti je pred nekaj leti izstopil s tem, da se je za dva meseca prehranjeval z enim evrom na dan in “presežni” prihranek namenil projektu “Obrok riža na dan-vsak dan” misionarja Pedra Opeke. Od takrat vsa svoja predavanja namenja nabirki riža za skupnost Akamasa – Dobri prijatelji na Madagaskarju, samo riža. “Že zrno fižola je pravo bogastvo le nekaj tisoč kilometrov južno od nas”, pravi. Prostovoljni prispevki za četrtkovo predavanje na Opčinah so, kako preprosto, znesli za 853 kilogramov riža!
Preprosto življenje je etična zavestna izbira, ki izhaja iz posameznika, a vpliva na skupnost in okolje, v katerem živimo. Vsaka naša izbira ni samo naša – tudi tiste, ki škodijo, tako nam kot tistim okoli nas. “Mi bi morali živeti bolj preprosto, da bi drugi lahko preprosto živeli”, je enostavna, a prekleto zahtevna računica, predvsem če se ocenjuje učinkovitost političnih fraz. Ena izmed težav je potrošniška ideologija. Od zapisov Victorja Lebowa iz 50. let se potrošnja promovira kot način življenja. Temelj človekove identitete in medčloveških odnosov se ustvarja in išče v vzorcih potrošnje – izmenjava dobrin pridobi duhovno dimenzijo. Ustvarili smo družbo uničevanja in stran-metanja, ki deluje po principu “kupi in čim prej odvrzi”. Skladišča Karitas so prepolna. Oblek nihče več ne rabi, kljub vsemu pa dvakrat na leto zamenjamo garderobo, kupujemo “formula” otroške vozičke in nikdar izkoriščeno kramo, na leto odvržemo 280 kg uporabne hrane na osebo zaradi sistema “varne hrane” HACCP. Tako kot dobrine mečemo stran tudi odnose. Razvadili smo se do te mere, da celo odnosov z najbližjimi ne gojimo ali popravljamo – “odvržemo in zamenjamo jih tako kot pralni stroj”!
Aleš Čerin je torej prostovoljni iskalec preprostih izbir. Gre za iskanje meje, nekakšne kritične točke med najboljšim možnim in pretiravanjem. “Ne gre za to, da se vračamo v čase Frančiška Asiškega, nekaj pa lahko vseeno naredimo”, pravi. Gre za dialektiko odvzemanja in dodajanja: poenostaviti svoje življenje z odvzemanjem odvečnega (hrane, ugodja, materialnih dobrin) in dodajanjem novega luksuza do meje, kjer ostanemo preprosti. “40 kvadratnih metrov jesenskega vrta znaša 1 evro hrane na dan – to je moja meja! Odslej se veselim vsakega sadeža, vsakega evra”! Aplicirajmo princip meje na dokaj vsakdanji prizor v življenju zahodnjaka, na nakup avtomobila. “Kaj mi nudi osnovni paket družinskega vozila? Se lahko s to različico pripeljem na Opčine? Tega bom torej izbral in prihranek petstotih evrov na račun kovinske barve namenil misijonom na Madagaskarju”! nam Čerin zagnano razlaga. Preprosto življenje ni le stvar preživetja ali udobja, pomeni življenje v luksuzu brez pretiranega luksuza. Čerin je to mejo poimenoval “točka dovolj” in gre za to, da jo vsak poišče v svojem življenju.
S projektom “1 evro na dan” je Čerin dokazal sebi in tistim, ki mu želijo prisluhniti, pomen hvaležnosti za samoumevno, a življenjsko pomembno vrednoto, kot je hrana. Umetno angleško zelenico za hišo je zamenjal za 400 procentov razširjeno njivo, ki mu poleg naravnih dobrot nudi zastonjski fitnes. “Perspektiva se povsem premeče: navadno se štejejo zaužite kalorije zato, da jih bo čim manj, po taki izkušnji pa jih preštevaš, upajoč, da jih bo dovolj”. Pomen obdelovalne zemlje, tako za kmetovanje kot vrtičkarstvo, je torej očiten.
“Obdelana zemlja je najprej vrednost: prav tista fizična, ki zagotavlja hrano, brez katere seveda ne moremo. Po drugi strani pa onemu, ki jo obdeluje, prinaša stik s prvinskim, ki smo ga meščani skoraj v popolnosti izgubili. Pravzaprav imamo lep izraz: prizemljiti človeka, kar pomeni narediti človeka realnega. Res se zdi, da obdelovanje zemlje človeka prizemlji, ga naredi hvaležnega in ponižnega. Celo če imaš le majhen vrt pred hišo, že lahko začutiš povezanost z naravnimi krogi v naravi, začutiš odvisnost od “nekaj večjega od sebe” – od Božjega. Človek, ki hrano pridela s svojimi rokami, pri tem občuti notranje zadovoljstvo”.
Pa še en vidik je. “Ko sem sam po projektu 1 evro na dan začel vrtičkariti, pri sebi opažam, da me ročno delo – delo na vrtu in delo z “mehanizacijo”, kot so lopata, grablje, motika – neverjetno zadovoljuje. Morda je vzrok v tem, da smo ljudje zelo vizualna bitja in rezultate svojega dela radi vidimo, držimo v rokah. Če rezultate vidimo, če jih otipamo, jih tudi lažje povežemo z našim prizadevanjem. Pri svojem delu svetovalca težko povežem besede, ki jih namenim ljudem, z rezultati – spremembami naravnanosti, znanja, spretnosti. Po moje je prav, da bi imel vsak človek kakšno tako dejavnost, pri kateri lahko poveže svoja prizadevanja z jasnimi, vizualno predstavljivimi rezultati”.
Čerinov nauk postavlja torej preprosta, a radikalna pravila. Računati: dve kavi je enako tri evre, je enako šest kil riža. Izbirati. Zaupati. Razpoloviti. Raziskave kažejo, da 10 % znižanja prihodkov ljudje, ki živimo v blagostanju, sploh ne bi občutili. Preprosto na pol, torej: polovična doza zobne paste se bo, preverjeno, ravno prav penila.
Za naš tednik je dal tri osnovne nasvete.
“Ni jih težko povedati, težje je spraviti v življenje. Poveži svoje odločitve z večjo sliko. Vprašaj se, če te tole, kar nameravaš kupiti, kaj vodi k Bogu ali k sočloveku. Potem se šele odloči”. Drugi nasvet: “Odloči se iz življenja odstraniti odvečno kramo. Na primer tako, da se pred vsakim nakupom vprašaš, če to res potrebuješ, če to sploh prinaša kaj kakovostnega v tvoje življenje. Pri tem pomaga, če povežeš finančno vrednost nakupa s časom, ki je potreben, da se je denar zaslužil. In če ni morda bolje ta čas nameniti bližnjemu”. Tretji pa je res najtežji: “Na podlagi prvih dveh razmislekov kaj naredi v smeri bolj preprostih izbir. Vsak dan nekaj malega. In to brez “teženja” ljudem, s katerimi bivaš”.
Tudi čas dobi torej novo dimenzijo. Da je čas denar, smo po vzoru sodobne potrošniške družbe že vedeli, da pa je lahko sam po sebi vir – to je pa novost. Zemlja obrodi osnovna živila in hrano si lahko, če imamo čas oz. si ga vzamemo, sami pripravimo – od pridelave do obdelave. Čerinov “ne” procesirani hrani temelji po eni strani na prihranku (doma pripravljen štrudelj je za petino cenejši od kupljenega, kilo doma spečenega kruha je šestindvajsetkrat cenejši od kupljenega), po drugi pa na zadoščenju ob vonju po svežem kruhu in zdravih ter naravnih sestavinah. Delo na vrtu in v kuhinji lahko postane tako rekoč poklic, saj, kot sam pravi, “nikoli ne služimo tako dobro kot takrat, ko pečemo domači kruh”.
Aleš Čerin nas uči, kako veliko lahko naredimo z malim. Toda preprostost, kot vse vrednote, je potrebno poznati, sprejeti, živeti in, če je nismo vajeni, se je naučiti. Tudi preprostost je torej stvar dobre volje, vzgoje, učenja.
“Mislim, da preprostost ni vrojena, pač pa, da jo lahko privzgojimo otrokom. Tudi kdor ni imel sreče živeti v preprostem okolju, se je lahko z majhnimi koraki nauči. Človek je po mojem bitje, ki lahko pogleda na posledice svojih ravnanj, jih kritično ovrednoti in na podlagi razmisleka spremeni svoja ravnanja. Zanimiv je primer svetega Frančiška Asiškega. On je bil razvajen sin bogatega trgovca, fant, ki je veseljačil in zapravljal očetov denar. Pa ga je Božji klic popolnoma in radikalno spremenil. Skoraj bi rekel, da se je fant v eni potezi preobrazil iz razvajenca v – verjetno – enega največjih “preprostnikov”. Sicer pa menim, da pot v bolj preprosto življenje ni potrebno, da je radikalno “frančiškovska” – “bum”! in iz razvajenca postaneš človek nenavezanosti na materialno. Navadno je pot bolj postopna, nekakšna vrsta drobnih, zavestnih, vsakodnevnih odločitev v smeri odstranjevanja odvečnega na različnih življenjskih področjih. Zdi se mi, da je preprosto življenje eden načinov udejanjanja zlatega pravila”.
S svojo energijo in dobrovoljno vnemo je Aleš Čerin prepričal številne obiskovalce niza o pozitivnih odnosih v Finžgarjevem domu, da lahko vsak izmed nas kaj naredi. Pa čeprav z majhnim korakom, lahko začnete že danes. V družini, v kuhinji, na vrtu, v trgovini. Počasi in… prav!
Jernej Šček
