Aktualno

Inštitut za slovensko kulturo vabi mlade k sodelovanju

Inštitut za slovensko kulturo vabi mlade k sodelovanju

Pogovor z Giorgiom Banchigem, postal je predsednik pomembne ustanove v Špetru

Inštitut za slovensko kulturo ima novega predsednika. V sredo, 4. maja, so na prvi seji novega upravnega odbora na to odgovorno mesto izvolili Giorgia Banchiga. Za podpredsednico so izvolili Živo Gruden. V upravnem odboru so še Larissa Borghese, Luisa Cher, Davide Clodig, Luciano Lister, Luigia Negro, Sandro Quaglia, Loretta Primosig, Riccardo Ruttar in Margherita Trusgnach. V nadzornem odboru pa so Sandra Manzini, Renzo Mattelig in Lucia Trusgnach. Bruna Dorbolo', ki je Inštitutu predsedovala vse od ustanovitve 7. decembra 2006, ni ponovno kandidirala.
Novega predsednika, ki je bil med pobudniki in ustanovitelji Inštituta in vrsto let podpredsednik, smo zaprosili za pogovor.

S kakšnimi občutki ste sprejeli to veliko odgovornost?
Po eni strani se čutim počaščenega, ker je Inštitut v teh desetih letih postal trdna točka v Benečiji in na vsem območju videmske pokrajine, kjer živimo Slovenci. Dežela Furlanija Julijska krajina ga je priznala za primarno ustanovo slovenske manjšine in tudi Slovenija ga je podprla tako pri iskanju prostorov kot s projektom Jezik/Lingua. Inštitut je napravil tudi veliko stvar, kar gotovo je multimedijski center SMO. Tako je Inštitut postal pomembna ustanova za Benečijo in vse Slovence v videmski pokrajini …

In po drugi strani?
Po drugi strani se zavedam velike odgovornosti in se malo bojim, ker moramo gledati naprej in se ne smemo ustaviti pri tistem, kar smo do sedaj naredili. Inštitut moramo razviti, da zraste, priklicati moramo nove in mlade moči, zadati si moramo program za naprej. In tega se bojim, ker okrog nas ne vidiim tiste pozornosti, ki bi jo potrebovali, tako s strani dežele Furlanije Julijske krajine kot iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kot primarna ustanova, ki je v desetih letih pokazala, da ima ideje in jih zna uresničiti, smo deležni zelo nizkih finančnih sredstev v primerjavi z drugimi. Res je, da smo imeli veliko podporo, ko je šlo za ureditev prostorov in pri projektu Jezik/Lingua, a bojim se, da si bomo morali zavihati rokave za dozidavo, nadgradnjo Slovenskega multimedialnega okna, za nove iniciative in za redno delovanje. Upamo na evropski projekt Jezik/ Lingua 2 …

Kakšen je program dela, ki ga imate v mislih?
Stari odbor je za letos že izdelal zelo bogat program. Gre za dejavnosti, ki so potekale že v prejšnjih letih in so vredne, da jih uresničimo, in tudi za nove iniciative. Med temi naj omenim zgodovinski simpozij ob 150-letnici priključitve Benečije in Rezije Kraljevini Italiji, ki bo meseca oktobra v Špetru in za katerega je dala pobudo Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici in ob našem Inštitutu pri pripravi sodelujejo tudi druge ustanove. Multimedijski center SMO je potrebno obogatiti, dodati mu moramo druge točke, ga raztegniti na vso videmsko pokrajino od Kanalske doline do Rezije in vse do Terskih dolin; v programu so tudi druge tematike. Med temi je prva svetovna vojna, ki jo bomo dali v SMO s pomočjo Fundacije Poti miru iz Kobarida. Glede drugih iniciativ: novi odbor bo moral gledati naprej, zato bo najbolj pomembno, da pritegnemo mlade ljudi. Center SMO mora biti odprt in vanj moramo priklicati čim več ljudi iz Slovenije, iz naše dežele FJK in od drugod, ker je vredno videti, kar smo naredili. Multimedijski muzej prikazuje našo zgodovino, našo kulturo, naš jezik. Še eno stvar moram povedati v zvezi s SMO …

Kar povejte!
Tisto, kar smo naredili v multimedijskem muzeju, je sad našega dela, našega uma, naše inteligence. V eni besedi: to je sad naših ljudi. Seveda smo imeli pomoč od zunaj, še posebno tehnično, a vsebina je naša, smo jo sezidali z našimi rokami! Ko in če nam bodo zaupani prostori gorske skupnosti, bomo tudi v njih zaigrali na isto pesem! To bo zares veliko in zahtevno delo!

Da bi pritegnili številno publiko, pa je treba imeti dober marketing…
Seveda. Da bi ljudje spoznali tisto, kar smo naredili, jih je treba priklicati. Treba je najti moderne načine, moderne pristope. Poglejte, kaj so napravili v Posočju, v Soški dolini. Kobarid je majhen, a je postal turistični center, v katerega prihajajo ljudje iz vse Evrope in celega sveta. Mi se moramo tega naučiti. Imamo veliko kulturno, zgodovinsko in jezikovno bogastvo. Treba jo bo predstaviti, da jo drugi spoznajo. Moramo jo znati 'prodajati', da ljudje lahko pridejo k nam in spoznajo, kaj je danes naša skupnost in kaj je bila v zgodovini.

Potrebno je tudi tesno sodelovanje s šolo, kajne?
Ta zadeva malo boli. Dvojezična šola je odprta že več kot trideset let, a takrat, ko potrebujemo mlade, ki bi nam pomagali v SMO in tudi v društvih in uredništvih, jih ne najdemo in tako nimamo ljudi, ki bi delali za nami. Na občnem zboru Inštituta je bila povprečna starost prisotnih zelo visoka, zato je treba delati, da bomo na prihodnjem občnem zboru dobili tudi ljudi, ki bodo znižali povprečno starost. Seveda je treba poznati take mlade, ki imajo ljubezen do naše stvarnosti, jih spremljati, jih napotiti, da bodo ob dobrem poznavanju našega jezika poglobili našo kulturo in zgodovino, imeli čut pripadnosti, da bodo v sebi čutili lepoto biti Slovenci in delati v naših organizacijah, časopisih in na samem Inštitutu za preporod naše skupnosti.

Ali ste optimist?
Zakaj smo sicer delali? Ko gledam na minula desetletja, se spominjam, kako je bilo težko delati v slovenskih organizacijah. Na nas so gledali grdo, “slavi” so nas klicali, kakor da bi bili izdajalci. Klima se je danes spremenila in je lažje delati. Pa smo takrat imeli tisti pogum, tisto voljo, tisto ljubezen do naše kulture, da smo prenesli vse težave. Mogoče je danes lažje, a ne najdemo takih ljudi, ki bi si naložili breme, ki smo si ga naložili mi in ga nosili do današnjega dne.

Ezio Gosgnach

18.05.2016

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!