“Instant knjiga” o slovenskem velikanu
Le dva meseca po smrti pravnika, disidenta in predsednika prvega demokratično izvoljenega parlamenta Franceta Bučarja, ki je preminil oktobra lani, je v decembru istega leta pri založbi osrednjega slovenskega dnevnika Delo izšla knjiga, ki jo je o liku tega velikana slovenskega obdobja demokratizacije in osamosvajanja napisal urednik Sobotne priloge istega dnevnika Ali Žerdin. Čeprav je delo izšlo ob koncu lanskega leta, je ogrodje le-tega bistveno starejše in po besedah samega Žerdina sega v leto 1991, ko je avtor skupaj z danes že pokojnim kolegom Ivom Štandekerjem, znanim slovenskim fotoreporterjem, ki je kmalu zatem padel med vojno v Bosni, za tednik Mladina prispeval Bučarjev portret. Gradivo pa je Žerdin, čigar prvo srečanje s Francetom Bučarjem sega v drugo polovico 80. let prejšnjega stoletja, ko je z njim opravil prvi intervju za Radio Študent, črpal iz številnih člankov in intervjujev, pa tudi iz Bučarjeve doktorske disertacije, ki jo je našel v knjižnici ljubljanske Pravne fakultete. Tako je nastala knjiga o pravniku, partizanu, univerzitetnem docentu, disidentu, v času demokratizacije članu kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, v obdobju osamosvojitve predsedniku slovenskega parlamenta, nato pa opozicijskem poslancu, kandidatu za ljubljanskega župana in slovenskega predsednika ter kritičnem opazovalcu sodobnega slovenskega trenutka. To je tudi ena prvih t. i. “instant knjig” (v angleščini “instant book”), se pravi knjig, ki izidejo kmalu po določenem dogodku oz. skoraj v realnem času, na slovenskem knjižnem trgu. Za Italijo je to utečena stvarnost, za Slovenijo pa velika novost.
Ali Žerdin in njegova knjiga sta bila protagonista predzadnjega ponedeljkovega večera Društva slovenskih izobražencev v Trstu pred Veliko nočjo, ko se je 14. marca v Peterlinovi dvorani zbralo maloštevilno, a zelo zainteresirano občinstvo. Da je DSI posvetilo večer Bučarjevi knjigi, ne preseneča, saj so se poti pokojnika in tržaškega kluba večkrat srečale: France Bučar je namreč že leta 1978 predaval na študijskih dnevih Draga, katerih gost je bil nekajkrat tudi v poznejših izdajah, ostal pa je dober znanec tudi pozneje. Večer z Žerdinom je povezoval Bojan Brezigar, bivši odgovorni urednik Primorskega dnevnika in sedanji predsednik družbe DZP-Prae, obenem pa tudi zelo dober poznavalec slovenske družbe, politike in novinarstva.
Ali Žerdin se je pisanja knjige o Francetu Bučarju lotil iz spoštovanja in prepričanja, da se Bučar ni prilagajal okoliščinam, a je okoliščine prilagajal lastnim vizijam. V svojem življenju in delovanju je stremel k nekaterim načelom, ki se žal niso uresničila: prvo veliko razočaranje je doživel ob razpletu narodnoosvobodilne vojne, kateri se je bil tudi sam pridružil, po letu 1945, ko je v Sloveniji in Jugoslaviji zavladal komunistični režim. Drugo veliko razočaranje pa je nastalo ob procesu tranzicije, ki je sledil osamosvojitvi Slovenije. To je v zadnjih letih tudi intenzivno publiciral, a v javnosti ni dosegel kritične mase ljudi, ki bi vodili spremembe v smer, kot si je sam zamišljal. Bučar je bil namreč privrženec sistemske teorije, s katero se je bil seznanil v Združenih državah Amerike: prepričan je bil, da družbo sestavljajo številni podsistemi, ki pa morajo biti med seboj v ravnovesju, kar pa se v Sloveniji ni zgodilo, saj je politični podsistem prevladal in se vrinil v vse pore družbenega življenja – ne samo v državno upravo, ampak tudi v gospodarstvo, znanost in kulturo. O tem je, kljub pomislekom, ki jih je bilo slišati od nekaterih razpravljalcev na večeru, prepričan tudi sam Žerdin, ki je pod drobnogled postavil dvesto najpomembnejših slovenskih podjetij in ugotovil, da se njihovi nadzorni in upravni organi zamenjajo ob vsakokratni zamenjavi vlade. Nasploh pa je v gospodarstvu premalo oseb, ki bi bile pripravljene prevzeti pobudo, tveganje in odgovornost, je prepričan Žerdin, ki je dal primer kar lastne časopisne hiše, kjer so strokovne službe nasprotovale izdaji knjige o 40-letnici slovenske osvojitve Mount Everesta, ki je potem postala uspešnica, češ da se to ne splača, pri tem pa so vztrajale tudi, ko je po uspehu prve izdaje predlagal ponatis knjige. Gre za primer negativne kadrovske selekcije, ko v strokovne službe pridejo ljudje, ki si ne drznejo narediti nič, ker se bojijo narediti napako in posledično izgubiti službo.
Če se povrnemo k Francetu Bučarju, je slednji bil zelo kritičen tudi do delovanja sodstva, še zlasti pa Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki po njegovih besedah ljudi ne vzgaja k samostojnemu razmišljanju. Nasploh pa je s svojo bivšo fakulteto imel dolgo časa »odprte račune«, saj so ga bili zaradi kritičnosti do sistema leta 1978 odpustili iz službe, pred nedavnim pa je po njegovi smrti senat iste fakultete zavrnil predlog, da bi fakultetno knjižnico poimenovali po Bučarju. No, slednji je bil tudi človek protislovij, ki pa so to le na videz: tako Bučarjevo nasprotovanje t. i. Lustracij bivših komunističnih kadrov Žerdin utemeljuje z nasprotovanjem politični čistki “rdečih” direktorjev iz bojazni, da ne bi to ogrozilo takratnega procesa osamosvajanja. Tudi podporo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću glede nastopa na parlamentarnih volitvah vidi predvsem kot podporo operativcu, ki je Ljubljano začel spreminjati na bolje. France Bučar je bil tudi velik zagovornik evropske ideje, dejaven je bil tudi v Panevropskem gibanju, istočasno pa je bil zelo kritičen do načina, kako se je Slovenija vključevala v Evropsko unijo. O vsem tem in še o marsičem (npr. o vzrokih za razpad koalicije Demos, primerjavi med Bučarjem in Jožetom Pučnikom, slovenskem novinarstvu idr.) je bil govor na večeru v DSI, ki je, kot je na koncu ugotovil Brezigar, potekal umirjeno, se pravi povsem nasprotno, kot po navadi potekajo podobne razprave v Sloveniji.
(nl)
