Imenitna interpretacija Strniševega dramskega teksta Žabe
Med raznolikimi gostujočimi predstavami, ki so obogatile ponudbo letošnje gledališke sezone v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica – v začetku maja je npr. na novogoriškem malem odru SNG Drama Ljubljana predstavila burlesko Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev v izvirni režiji Diega De Bree, ki se je pri režijskem pristopu zgledoval po tehniki nemega filma, in v fantastični izvedbi vrhunskih igralcev Jerneja Šugmana, Janeza Škofa, Alojza Sveteta in Borisa Mihalja – je bila tudi v aprilskem programu predstava Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju. S to uprizoritvijo, ki je premiero doživela v marcu 2010 in je na 46. Borštnikovem srečanju prejela nagrado za najboljšo uprizoritev, je prišlo v goste Mestno gledališče Ptuj. Delo Gregorja Strniše, ki nudi zmeraj nova interpretacijska iskanja, je zrežiral Jernej Lorenci v slogu “gledališča v gledališču”, v katerem se znajde še publika. K njej se namreč kar nekajkrat obrnejo dramske osebe, iz ust katerih slišimo tudi didaskalije. Dramaturško branje je opravil Krištof Dovjak, scenografske elemente, tudi take iz “pomanjšanega gledališkega sveta”, si je izvirno zamislil Branko Hojnik; kostumi, posebno zanimiv je tisti, ki se “lušči” kot luskolisti čebule in odeva telo Evice, so delo kostumografke Belinde Radulović. V skrivnost in peklenske vzvode zavito zgodbo spremlja z vsebino izvrstno usklajena glasba Branka Rožmana. Moč predstave se kaže seveda predvsem v vrhunski interpretaciji izjemnih igralcev, Igorja Samoborja v vlogi točaja-Hudiča, Radka Poliča-Raca kot Lazarja in Lazarusa in Pie Zemljič kot babice, ki se oglaša s srh vzbujajočim glasom, in očarljivo privlačne Evice. Strniševo delo, ki nosi podnaslov moraliteta, ima seveda poučni prizven; čeprav morda to v današnjem času zveni “starinsko” in “preseženo”, ima res veliko povedati tudi današnjemu človeku, nenehno hlastajočemu po materialnih dobrinah, politični in finančni moči in bi zaradi nje tudi danes zapisal hudiču dušo. Prav tako kot je naredil ubogi poštar Lazar, ko se je na prvi spomladanski dan oglasil v krčmi na robu Ljubljanskega barja. Tam ga je z rumom in žabjimi kraki – v resnici so bila to bedra pogubljenih duš mame in stare mame -, ki jih je cvrla v ozadju skrita babica, pogostil prijazen točaj. Ta mu zaupa, da je v resnici hudič, ki mu lahko izpolni sanje in ga spremeni v bogataša, seveda v zameno njegove duše. Lazar mu skoraj ne verjame, a ko se namesto stare babure prikaže krasna mlada Evica, privoli v ponudbo. Toda, ko Lazar postane bogat, se njegovo življenje še bolj zaplete. Vsi trije imenitni igralci – enainsedemdesetletni Radko Polič je skoraj že pol stoletja na odrskih deskah, a njegovo neverjetno celostno zlitje z dramsko osebo je še vedno zelo razburljivo – se poglobljeno in intenzivno prelevijo v dramske like in tako preko njih izžareva vsa sporočilna moč Strniševega besedila. Le-to razkriva etične poante in tematiko neizpolnjenih želja, ki se nikdar ne uresničijo. To je res predstava z vsemi presežki, ki se z vso silo zakorenini v gledalčevi zavesti in ga prisili k razmišljanju o duši, vesti, ljubezni, o dobrem in zlom, ki bijeta v nas nikdar končani boj.
Iva Koršič
