Imamo zavest o skupnem prostoru?

Piše: DD

GORICA Srečanje pod lipami: Matej Šekli in Nina Pahor

Jezikoslovje je očarljiva veda, ki preučuje strukturo, nastanek, razvoj in vloge jezika v družbi, zato nam lahko posredno tudi veliko pove o tem, od kod prihajamo, kdo smo bili in kdo smo še danes. Tudi zato je Srečanje pod lipami, posvečeno pogovoru o nastanku in oblikovanju slovenskega jezika, verjetno naletelo na veliko zanimanje. Gost večera v Kulturnem centru Lojze Bratuž dne 12. januarja je bil dr. Matej Šekli, ki je leta 2001 diplomiral iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike, l. 2007 pa doktoriral iz jezikoslovja. Na oddelku za slavistiko in oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov ter je hkrati sodelavec dialektološke sekcije na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Njegova sogovornica je bila Nina Pahor, ki je l. 2019 diplomirala iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in slovenistike, l. 2021 pa magistrirala iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer nadaljuje doktorski študij. Goriško srečanje je zasnovala kot nekak sprehod skozi tri teoretično metodološke jezikoslovne pristope (genealoški, družbenostni in tipološki). Kot znano, je slovenski jezik eden izmed slovanskih jezikov, ki je nastal in se oblikoval znotraj južnoslovanskih jezikov, “to je njegova genetska opredelitev”, njegov genotip, je uvodoma dejal Šekli. Fenotip, ki jezik determinira, pa je prostor, v katerem se je slovenščina oblikovala, ki je nekoč segal od Donave na severu do Kolpe na jugu. Gosta sta na pestrem večeru med drugim obrazložila, da so vsi slovanski jeziki nastali iz praslovanščine. Ta jezik žal ni bil nikoli zapisan in dokumentiran. Do 6. stol. so bili Slovani v severnokarpatskem bazenu, nato so se začeli širiti po Evropi, na vzhod, zahod in jug. Iz skupnega jezika, ki je v 9.-10. stol. imel že kar nekaj narečij, so se izoblikovali slovanski jeziki, kot jih približno poznamo danes.

Posebno zanimiv je bil prikaz nastanka slovenščine. Iz časov ob naselitvi Slovanov pod Alpami seveda nimamo zapisov, kvečjemu kakšno posredno omembo. Do leta 800 je bil ta jezik še bolj ali manj tak, kakršen se je govoril v slovanskem svetu, nato pa so se dogajale spremembe, ki so praslovanščino razcepile: slovanski prostor se je začel diferencirati, cepiti na manjše enote. Tako so nastajala narečja in, kasneje, jeziki. Brižinski spomeniki okrog leta 1000 že kažejo, da se je alpska slovanščina spremenila v slovenščino, okrog leta 1200 so se zgodile še druge spremembe, ki so začele slovenščino cepiti v več narečij. Danes jih imamo od 40 do 50, ki so razdeljena v sedem narečnih skupin. V slovenskem prostoru imamo danes en jezik in en knjižni jezik, “ni pa bilo vedno tako”. Prvi knjižni jezik Slovanov je bil stara cerkvena slovanščina, ki je nastala zaradi misije Konstantina (pozneje sv. Cirila) in Metoda v 9. stol. Prva slovanska pisava je bila glagolica, nato se je uveljavila cirilica. Ta jezik se je najprej razširil znotraj t.i. Slavie orthodoxe, med pozneje pravoslavnimi Slovani. Na zahodu, kjer vpliv tega knjižnega jezika ni bil tako močan, se je uveljavila latinica. Za nastanek slovenskega knjižnega jezika je bilo odločilno, da smo bili v srednjem veku del t.i. Slavie Romane, kjer je bila popolnoma odsotna stara cerkvena slovanščina, uporabljala pa se je latinična pisava. V Srednji Evropi, ki je tudi jezikoslovni pojem, obstaja veliko različnih jezikov iz vsaj štirih jezikovnih skupin. Slovenščina je danes v stiku z nemščino, furlanščino, italijanščino, srbščino, hrvaščino in madžarščino, ni pa bilo vedno tako. Če odmislimo vzhodni rob, ogrski del, in zahodni rob, Rezijo, Benečijo in Istro, je na slovenščino v osrednjih deželah, na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, v Gorici in Trstu imela največji vpliv nemščina s svojim jezikom in kulturo. Ogromno je prevzetega besedja in pomenskih kalkov.

Za konec sta se jezikoslovca ustavila pri poimenovanju Gorice, ki v svojih različicah predstavlja konkreten sad sobivanja jezikov na tem območju. Iz slovanske je najprej nastala furlanska različica Guriza, nato nemška Görz, nazadnje italijanska, “zelo knjižna”, Gorizia. Aktualne pobude, ki povezujejo Gorici, so po mnenju dr. Šeklija “zelo dobrodošle, EPK je pomembna”. Hudo pa bi bilo, “ko bi to ostala neizkoriščena priložnost. Vprašanje pa je, ali se ljudje tega zgodovinskega prepletanja zavedajo. “Imamo neko zavest o tem skupnem prostoru?” Začeti bi morali pri vzgoji, v šolah in politiki, je še dejal gost, ki je sklenil svoje misli s poezijo Ljubke Šorli V Gorici.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme