Kultura

III – Sv. maša na daljavo

III – Sv. maša na daljavo

Piše Tomaž Simčič

“Da imamo po naših cerkvah živega Boga, ta misel se pravzaprav zdi fantastična celo kristjanu, če se vanjo poglobi, čeprav teoretično ne odklanja dogme o evharistični pričujočnosti. Da bi imel recimo tamle za vogalom, takole med karoserijsko delavnico in med zdravniško ambulanto, na razpolago Kristusa, živega, na ravni najbolj osebnega Ti – takšno pojmovanje utegne zadišati nekoliko po neslanem celo človeku, ki je sicer domač pri obhajilni mizi”.

(Alojz Rebula, Smer Nova zemlja, MD, 1972, 114-115)

Na enem izmed blogov, ki ga urejajo italijanski katoliški ultrakonservativci, se je 24. februarja 2020, se pravi v prvih dneh po uvedbi omejevalnih ukrepov, vsled katerih je bilo po italijanskih cerkvah s soglasjem škofovske konference prekinjeno občestveno obhajanje svete evharistije, izjemoma razvila zanimiva diskusija. Pravim izjemoma, ker je omenjeni blog vključno z odzivi bralcev običajno povsem enosmeren. Avtor uvodnega članka se je ostro obregnil ob italijanske škofe in papeža, češ da z razliko od svetlih zgledov iz preteklosti kaže njihova popustljivost do civilnih oblasti na pomanjkanje vere in zaupanja v moč molitve ter obhajanja sv. evharistije. Na to pisanje se je odzval bralec, ki je spomnil na zgodovinski dogodek, znan tudi zato, ker ga je Alessandro Manzoni živo opisal v svojem romanu I promessi sposi. V Milanu so 11. junija 1630 med smrtonosno epidemijo kuge civilne oblasti od nadškofa, kardinala Federica Borromea, izsilile, da je vodil množično procesijo s posmrtnimi ostanki sv. Karla. Ne le da procesija epidemije ni zaustavila, ampak je nasprotno povzročila, da se je kuga še siloviteje razbesnela. Bralec je svoje razmišljanje končal s sklepom, da se cerkve danes ne zapirajo zaradi pomanjkanja vere med duhovščino, ampak zato, da ne bi druženje med ljudmi pripomoglo k širjenju okužbe.
Sklicevanje na zglede iz daljne preteklosti je v primeru soočenja z epidemijami seveda zavajajoče. Res je, da so denimo že v 14. stoletju v Firencah razumeli, da se bolezen prenaša s stikom med ljudmi, toda delovanja virusov in bakterij nekoč vendarle niso poznali. Nekateri so širjenje bolezni pripisovali celo namernim zastrupljevalcem. Lov nanje je bil med omenjeno kugo v Milanu na dnevnem redu. Nekega dne je množica na strahovit način linčala nič hudega slutečega moškega, ker je brisanje prahu z neke klopi interpretirala kot namerno trosenje okužbe. Danes po zaslugi znanosti razpolagamo z drugačnim vedenjem kot v preteklosti, in to upošteva tudi Cerkev. V tem smislu je v eni od pridig med nedeljsko radijsko mašo iz župne cerkve v Rojanu sklep italijanskih škofov razložil tudi msgr. Franc Vončina. Pojasnil je, da gre privolitev Cerkve v začasno omejitev javnega bogoslužja razumeti kot znamenje, da zaupanje v Boga ne nasprotuje priznavanju naravnih zakonitosti, kakršna je na primer ta, da se virus prenaša od človeka do človeka. Kot odgovorni državljani zato kristjani sprejemamo tudi ukrepe, ki utegnejo to prenašanje omejiti.
Tako se je začelo obdobje obredov na daljavo po radijskih in televizijskih valovih, po youtubu, po streamingu itd. Tistim, ki zaradi bolezni ali drugih objektivnih razlogov niso mogli osebno obiskovati cerkva, je radijski prenos udeležbo pri svetem bogoslužju sicer omogočal že pred izbruhom epidemije koronavirusa, saj Radio Trst A nedeljsko sv. mašo neprekinjeno prenaša že od davnega leta 1953. Toda tokrat smo se z bogoslužjem na daljavo morali sprijazniti vsi. Morda smo izgubo oprijemljivega občestva in okolja sprva nadoknadili z večjo ponotranjenostjo in osebno pobožnostjo, toda izguba “fizične” razsežnosti s časom vendarle daje čutiti, da sv. maši na daljavo manjka nekaj bistvenega. Krščanstvo namreč ni gnoza, ni neko vedenje ali spoznanje, niti ni zgolj neko čustvovanje ali čutenje, pač pa je osebno srečanje z Nekom, ki je v tabernaklju stvarno navzoč, kot je na njemu lasten način zapisal Alojz Rebula v zgoraj navedenem odlomku.
V velikonočni številki Novega glasa je prijatelj Dario Bertinazzi lepo povedal, da maša po radijskih valovih ne more nadomestiti srečanja z Jezusom v tabernaklju. Tu ne gre le za preprosto ugotovitev, dostopno sleherni zdravi pameti, da je namreč dogodek v živo zanimivejši in privlačnejši od prenosa na daljavo. Kot je povedal Bertinazzi, gre v resnici za nevarnost, ki je subtilnejša, in sicer da bi v imenu neke domnevne ponotranjenosti in poduhovljenosti utegnili priti do sklepa, da “ima sveta maša isti učinek tako po televiziji kot v cerkvi”. Navsezadnje bi se lahko pri tem sklicevali celo na znan evangeljski odlomek: “Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem” (Mt 6,1-6.16-18) . Toda krščanska antropologija, ki jo na najbolj radikalen način izraža skrivnost Božjega učlovečenja, odklanja enostranski spiritualizem. Iz skrivnosti učlovečenja izhaja namreč pojmovanje, po katerem “je v vsakem, tudi najvišjem in najčistejšem duhovnem izkustvu navzoča telesnost in v vsakem, tudi najmanjšem telesnem dejanju navzoča duhovnost” (Civ. Catt., 1991, I, 120). Zato ni čudno, da je bil 17. aprila v tem smislu kategoričen tudi papež Frančišek: “Razmišljam o nevarnosti trenutka, ki ga živimo. Pandemija je povzročila, da se tudi v verskem pogledu, vključno s to mašo, sporazumevamo preko medijev. A to ni Cerkev, to je pač Cerkev v težkem položaju, ki ga Gospod dopušča, ampak idealna Cerkev je vedno z ljudstvom in z zakramenti”.
Občutek prikrajšanosti, ki neizbežno obhaja krščansko skupnost, ker ne more v polnosti doživljati občestvenosti in živeti zakramentov, seveda ne pomeni, naj kristjani ne spoštujemo navodil civilnih oblasti ali naj začnemo z dejanji civilne nepokorščine, kot so nekateri predlagali. Potem ko se je v ponedeljek, 27. aprila, italijanska škofovska konferenca dokaj ostro odzvala na podaljšanje prepovedi javnega obhajanja bogoslužja, se je naslednjega dne spet oglasil papež Frančišek, ki je med mašo v domu sv. Marte prosil, naj “nam Bog podeli milost previdnosti in ubogljivosti, da bomo spoštovali navodila, da preprečimo vrnitev epidemije”.
Dokler bo potrebno, bomo torej prisostvovali sv. maši na daljavo, ampak ob jasni zavesti, da to ni in ne more biti normalnost.
Tomaž Simčič

16.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!