Igranje in raziskovanje gresta z roko v roki naprej

Piše: Katja Ferletič

Pogovor / Eva Dolinšek, glasbenica

Eva Dolinšek je uspešna čembalistka iz Orehovelj. Svoj talent je nadgradila že med obiskovanjem Glasbene šole v Novi Gorici, kasneje pa med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Mlada glasbenica poučuje, nastopa na samostojnih koncertih ali z izbrano vrsto glasbenikov. Lani je s koncertoma na Festivalu Imago Sloveniae v Ljubljani in na Cerju predstavila širšemu občinstvu svojo novo zgoščenko Barok II – Pièces de clavecin.

Lani je izšla tvoja nova zgoščenka Barok II – Pièces de clavecin, ki sledi prvi zgoščenki Barok iz leta 2016. Kako je nastala in na katere skladbe si se tokrat osredotočila?

Zgoščenka Barok II je začela nastajati leta 2019. Vanjo sem želela vključiti francoske baročne skladatelje 17. in 18. stoletja, ker te solistične francoske literature v Sloveniji ne zasledimo tako pogosto in predvsem zato, ker mi je ta glasba zelo pri srcu, čeprav je tudi interpretativno in tehnično zahtevna. Postavila sem si izziv, da naštudiram in posnamem repertoar, suite francoskih skladateljev, kot so Jean-Henry D’Anglebert, François Couperin, Claude-Bénigne Balbastre, v zgoščenko pa sem uvrstila tudi koncert Giuseppeja Tartinija, ki ga je za čembalo priredil njegov sodobnik Leonard Frischmuthl. Slednji je koncertom dodal tudi bogato in virtuozno ornamentacijo. Leta 2020 je potekala tudi 250-letnica Tartinijeve smrti, zato sem se mu hotela pokloniti.

Skladbe, predvsem tiste francoskih skladateljev, sem v bistvu razporedila po kronološkem zaporedju, s katerim se je takrat razvijala francoska baročna glasba. Za D’Angleberta, predstavnika prvega obdobja, je značilna posebna eleganca, ki je temeljila predvsem na suitah dvornih plesov. Couperin predstavlja zlato obdobje čembalistične literature, saj je zelo izpopolnil svoj slog in glasbeni jezik, pri Balbastru lahko že zaznamo vplive spogledovanja z italijansko literaturo in virtuozističnimi elementi Georga Friedricha Händla. Zbirka skladb je bila posneta v naravni akustiki cerkve sv. Martina v Kostanjevici na Krasu.

Čembalo si študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer si leta 2015 tudi diplomirala summa cum laude. Ta instrument ni ravno pogosta izbira. Kako se je začelo?

S čembalom sem se spoznala na Glasbeni šoli v Novi Gorici, ko sem obiskovala nekatere mojstrske tečaje. Igrali smo skladbe, ki smo se jih učili pri klavirju. V četrtem letniku gimnazije sem šla na predavanje, ki ga je vodil prof. Egon Mihajlović, na katerem sta me ta instrument in celotna glasba popolnoma prevzela. Odločila sem se, da bom šla v to smer, ki v Sloveniji sicer ni povsem običajna, v tujini pa ima posebno mesto in je zelo prisotna v glasbenem življenju. Čembalo je v mnogih evropskih državah zelo živ. Od klavirja se razlikuje že v sami strukturi, v svojem jedru, s svojo mehaniko proizvaja drugačen, strunski zvok, skoraj kitarski. Tudi estetika igranja je povsem drugačna, vse efekte proizvede glasbenik. Lahko bi rekla, da smo izvajalci pri čembalu popolnoma “goli” in zvok je odvisen od tega, kako pritisnemo na tipko, prilagodi se na naš dotik.

Rada imaš francosko glasbo iz 17. In 18. stoletja, ki pa pri nas in v Sloveniji ni zelo zastopana. Kakšna je ta glasba?

Ta francoska glasba je zelo elegantna, prefinjena, včasih vzvišena, a ne v negativnem smislu. Lahko bi rekla, da ima posebno samozavestno držo. Skoraj vsi ti skladatelji so delovali na dvoru pomembnih vladarjev, npr. Jean-Henry D’Anglebert je deloval na dvoru v času Ludvika 14., tako da ta glasba povsem odraža okolje, v katerem je nastala.

Ali imaš posebno rada še kakšno drugo glasbeno zvrst?

Vsa klasična glasba mi je zelo pri srcu, poslušam pa tudi razne radijske postaje, na katerih predvajajo različne glasbene zvrsti, od popa do flamenka, sodobno glasbo. Cel dan me spremlja glasba in včasih si tudi zaželim tišine. Svojo prvo zgoščenko sem naslovila Barok z odkrito asociacijo na ba-rock, v baročni glasbi namreč vidim veliko sporočilnega potenciala, ki je lahko aktualen tudi v današnjem času, še zmeraj živ.

O sebi praviš, da si ustvarjalka, poustvarjalka, pa tudi glasbeni arheolog, torej si predstavljam,

da glasbo tudi rada raziskuješ …

V vsem tem uživam. Prepričana sem, da glasbenik, ki želi dobro poustvarjati, mora tudi veliko raziskovati in se poglabljati v literaturo oz. razumavanje določenega obdobja, stila. Vse to se oblikuje v sporočilo, ki ga želim posredovati poslušalcem. Ko pa kot glasbenica dodam pri interpretaciji še svojo edinstveno energijo, lahko glasba preide v presežno lepoto. Igranje in izvajanje koncertov gresta z raziskovanjem z roko v roki naprej.

Kaj počenjaš trenutno?

Trenutno namenjam velik del svojega časa nastanku priročnika, knjige o Giuliu Cacciniju. Poleg tega pripravljam koncertne programe za poletne festivale v tujini, kamor sem povabljena. Na Akademiji za glasbo kot asistentka sodelujem pri projektu baročne opere.

Redno poučujem na glasbenem centru Emil Komel, kjer se med sodelavci zelo dobro počutim. Sem asistentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Na akademiji je nivo poučevanja drugačen, saj delam s študenti. Moje delo je lepo, razgibano, ustvarjamo veliko projektov, med katerimi se sama izpopolnjujem.

Kakšen je tvoj odnos z mladimi učenci glasbene šole Emil Komel?

Imam zelo pridne, vestne učence. Delo z otroki mi je všeč in ga opravljam z veliko odgovornostjo in srcem. Otroci so zelo prijetni, razigrani, radi govorijo in pripovedujejo. Kot učitelj pa gledam na glasbo z drugega zornega kota, predati jim moram določeno znanje. Večina otrok se na začetku nad glasbeno teorijo zmrduje (kot otrok sem se tudi jaz), prav zato jim želim dokazati, da je to lep predmet, ki dopolnjuje učenje instrumenta. Trudim se jim posredovati jasne informacije, vse razložiti in osvetliti. Vsakemu se skušam stoodstotno posvetiti in rešiti večino težav. Dokazujem jim, da so sposobni in da se lahko vsega naučijo.

Kakšno pa je zanimanje za baročno glasbo med mladimi študenti?

Kot sem že povedala, je baročna glasba še živa. Je izjemen vir znanja, po katerem segajo glasbeniki. Barok nosi v sebi neko primarno globino, ki je aktualna v vseh časovnih obdobjih.

Na akademiji se veliko študentov violine, flavte, violončela, orgel zanima za baročno glasbo. Po tej literaturi posegajo, ker se zavedajo, da je v njej prisotno ogromno znanja, ki jim lahko pomaga pri študiju njihovega instrumenta. Ko iščeš znanje, ko se učiš, moraš črpati iz različnih literatur. Vse se prepleta in s povezovanjem postane bolj jasno.

Se morda dodatno izobražuješ na seminarjih, poletnih šolah, mojstrskih tečajih?

Seveda! Sodelujem z zelo znanim francoskim čembalistom Christophom Roussetom in z italijanskim čembalistom Enricom Baianom. To sta čudoviti osebi, čudovita profesorja, njuno znanje spoštujem in sem vesela, da ga lahko od njiju sprejemam. Dajeta mi pomembne smernice, ki jih potem lahko uporabljam in oplemenitim s svojim znanjem. Prizadevam si, da vedno znova nabiram znanje, da ne obstanem. Pot izobraževanja se nikoli ne konča.

Že več let nastopaš in sodeluješ z raznimi orkestri, za svoje delo si prejela tudi priznanja in nagrade. Ali se na odru še spopadaš s tremo? Imaš kakšne posebne rituale pred nastopanjem?

Trema sama po sebi ni negativna, ampak je normalen odziv pred pomembnimi dogodki, seveda dokler jo lahko nadzorujemo. Zato je pomembno, da sem v dobri psihični in fizični kondiciji. Pred nastopom skušam ostati sama v miru in tišini, da se lahko osredotočim nase, saj moram biti že v zaodrju v svoji vlogi. Zdi se mi, da če ni vsaj malo treme, tudi pravega zagledanja v lastno delo ni. Lepo je občutiti adranalin, fizično vznemirjenje v svojem telesu, naraščanje srčnega utripa pred koncertom. Vsekakor ne občutim tega kot breme, saj tremo sprejmem in skupaj z njo uspešno izvedem nastop, porazgubi se v trenutku, ko stopim na oder. Ne izgine popolnoma, a začetno vznemirjenje se nekako poleže. Zgodi se lepa čarovnija.

Z vpogledom v glasbeno preteklost lahko verjetno na drugačen način gledamo na sedanjost. Kakšna pa bo naša glasbena prihodnost?

V preteklosti so skladatelji ustvarjali take dragocene umetnine, ki jih glasbeniki še po petsto letih izvajamo. Sama pozitivno gledam na prihodnost, prepričana sem, da glasbe ne bomo nikoli zanemarili, saj je pot do lepote.

Glede glasbene zvrsti, ki jo sama izvajam, sem prepričana, da ne bo nikdar usahnila, saj je neusahljivi vir znanja. Moje navdušenje se veča, imam veliko idej in načrtov kljub trenutni nepredvidljivi situaciji. Vsaj del mojih načrtov se bo gotovo uresničil v bližnji prihodnosti.

Najlepša hvala za pogovor!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme