“Igra je za otroka najboljša učiteljica”

Pogovor / Nadja Kramer in Martina Šolc

Vzgojiteljica Martina Šolc se že več kot petnajst let ukvarja s poučevanjem slovenščine in tujih jezikov. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Kopru z diplomsko nalogo Učna igra pri učenju slovenščine na predšolski stopnji v vrtcih s slovenskim učnim jezikom v Italiji, za katero je prejela nagrado Urada Vlade Republike Slovenije in iz katere je nastala publikacija Z igro do slovenščine. Nadaljevala je raziskovalno delo na področju zgodnjega učenja slovenščine in svoje delo predstavila na mednarodnih konferencah. Kot jezikovni asistent za slovenščino in učiteljica tujih jezikov je vodila jezikovne delavnice v številnih vrtcih in drugih vzgojno-izobraževalnih ustanovah tako v Italiji kot v Sloveniji. Leta 2021 je izšla njena knjiga Moj dan v vrtcu: priročnik za zgodnje učenje slovenščine.

Letos je Martina Šolc sodelovala na 16. Izobraževalnem dnevu na avstrijskem Koroškem, ki ga organizira Delovna skupnost privatnih dvo- in večjezičnih vrtcev na Koroškem s koordinatorko koroško Slovenko Nadjo Kramer. Gospa Kramer pripravlja tudi izobraževalne ponudbe s težiščem na jezikovni pedagogiki s posredovanjem slovenščine. Obe se zavzemata za posredovanje manjšinskega jezika najmlajšim.

Gospa Nadja, ste koordinatorka Delovne skupnosti privatnih dvo- in večjezičnih vrtcev na Koroškem. S čim se ukvarja vaše društvo? Kateri so njegovi glavni cilji?

Delovna skupnost je bila ustanovljena leta 2001 kot nekakšno krovno društvo, v katero je vključenih deset samostojnih društev, ki upravljajo vrtce z dvo- ali večjezično ponudbo. Zamisel je nastala, da bi društva lahko spojila moči predvsem pri pogajanjih na politični ravni. Po ustanovitvi smo s pomočjo znanstvenega univerzitetnega profesorja dr. Georga Gombosa razvili t. i. jezikovno-pedagoške koncepte, ki so ustvarili smernice za večjezično poučevanje v naših vrtcih.

Glavna delovna področja delovne skupnosti so koordinacija vseh vrtcev, organizacija izobraževalnih ponudb z jezikovno-pedagoškim težiščem, vodenje pogajanj na politični in deželni ravni ter spremljanje dvojezičnega izobraževalnega tečaja za asistentke v vrtcih. V zadnjih letih smo postali ustanova, ki zbira vse informacije o dvo- in večjezičnosti v predšolski vzgoji na avstrijskem Koroškem. 

Pod okriljem društva deluje več vrtcev. Nekateri so dvojezični, drugi pa večjezični. Ali bi nam lahko povedali kaj več o tem? Kakšen je odziv okolja na vašo ponudbo? Koliko otrok obiskuje vaše vrtce?

V našo delovno skupnost je vključenih osem nosilcev, deset vrtcev, 16 skupin, 60 uslužbenk in uslužbencev, ki skrbijo za približno 380 otrok. Vsi vrtci so dvojezični, s slovenščino in nemščino, trije vrtci pa ob teh jezikih posredujejo tudi italijanski jezik. Pred 20 leti odziv okolja, v katerem delamo in živimo, ni bil vedno pozitiven, v zadnjih letih pa se je odnos do slovenske manjšine na politični ravni znatno izboljšal. Kljub temu žal vedno na novo zaznavamo, da se politiki ne zavedajo, da je dvojezične ustanove treba obravnavati drugače, kajti izzivi glede delovnih sil in posredovanja jezika se razlikujejo od tistih v enojezičnih ustanovah. Pri nas nimamo ustanov, ki bi delovale izključno enojezično, v slovenščini, kot jih imate v Italiji.

Verjetno se tudi vi srečujete s podobnimi izzivi, kot se naši vrtci v Italiji. Oddelki so vedno bolj narodnostno in jezikovno heterogeni in vzgojitelji se spopadajo z mnogimi didaktičnimi težavami, sprašujejo se, kako poučevati slovenščino danes …

Res je, da se je situacija v zadnjih letih precej spremenila. Na začetku delovanja naših vrtcev smo imeli mnogo vzgojiteljic, ki so želele posredovati koroško slovensko identiteto in slovensko materinščino. Potrebovale so jasne okvire in smernice, kako stopati po tej poti, za današnje osebje pa je možnost posredovanja dvojezičnosti nekaj samoumevnega. 

Ena izmed vaših dejavnosti je tudi izobraževanje učnega kadra. Vsako leto organizirate za vse vaše vzgojitelje poseben izobraževalni dan. Kaj ponujate?

Poleg izobraževanj, ki jih ponujamo med letom (pedagoška šolanja, supervizije itd.), enkrat letno organiziramo Izobraževalni dan oz. osem ur jezikovno-pedagoškega izobraževanja. Vedno iščemo posebne ponudbe, kako posredovati otrokom slovenski jezik s čim bolj praktičnimi dejavnostmi.

Letos ste na 16. Izobraževalni dan povabili vzgojiteljico Martino Šolc, ki se ukvarja z zgodnjim učenjem slovenščine. Kako vas je pot pripeljala do nje?

Zelo veseli smo, da smo po naključju dobili kontakt Martine Šolc. Lani poleti je bil cerkveni zbor slovenske skupnosti iz Italije na gostovanju pri nas na Koroškem. Predstavniki zbora so nam v imenu Slovenske prosvete darovali Martinin priročnik. Hitro smo zaznali, da je to knjiga, ki bi lahko bila koristna tudi za naše sodelavke, zato smo letos vzpostavili stik z Martino.

Kakšen je bil odziv vzgojiteljic na delavnice Igrajmo se slovensko?

Odziv je bil izredno pozitiven, vesele so bile praktičnih vaj, ki so jih lahko takoj uporabile v delovnem vsakdanu.

Martina, kakšna pa je bila vaša izkušnja na 16. Izobraževalnem dnevu na avstrijskem Koroškem?

Po skoraj enem mesecu sem še čisto navdušena nad to izkušnjo! Čeprav nisem bila prvič v vlogi predavateljice, sem bila ob prihodu v Tinje malo vznemirjena, saj me je naslednji dan čakala skupina kar 70 vzgojiteljic. Koordinatorki Nadji sem izrazila upanje, da bodo vzgojiteljice zadovoljne s programom, ki sva si ga zamislili. Kot vzgojiteljica sem prinesla svoje izkušnje in predstavila svojo najboljšo prakso z namenom, da bi to bilo v pomoč kolegicam pri delu. Torej “vzgojiteljica za vzgojiteljice” – v tem duhu sem tudi predavala. Takoj se je ustvarilo sproščeno in pozitivno vzdušje. Kljub osemurnemu izobraževanju smo odlično delale vse do zadnje minute.

Kakšno je bilo vaše predavanje? Ste morda vodili tudi delavnice?

Ja, najprej sem imela predavanje, nato tri praktične delavnice, vsaka enota je trajala po uro in pol. Po registraciji udeleženk je vse navzoče pozdravila Nadja Kramer, nato smo začele s polno paro. Na uvodnem predavanju sem predstavila slovensko narodno skupnost v Italiji in orisala naš šolski sistem. Posebej sem se posvetila jezikovnemu področju, pač glede na to, da je bil dan namenjen ravno učenju slovenščine na predšolski stopnji; naslednje tri delavnice so bile praktične narave. Vsaka vzgojiteljica je prejela kopijo mojega priročnika, ki je torej bil naša rdeča nit skozi vse delavnice. Udeleženke delavnice so se postavile v vlogo otrok, jaz sem bila “njihova vzgojiteljica” in skupaj smo izvedle večino dejavnosti iz priročnika. Posamezne jezikovne dejavnosti sem sproti komentirala, razložila njihov teoretični okvir, podala svojo izkušnjo, nakazala, kako jih lahko uporabimo na različne načine glede na potrebe ter kako jih lahko postopno in sistematično nadgrajujemo. To obliko dela sem izbrala zato, ker se mi je zdela najučinkovitejša. Vzgojiteljicam sem želela ponuditi čimveč dejavnosti, ki bi jih lahko že naslednji dan preizkusile v svojem oddelku in tako prenesle v prakso. Seveda govorimo o jezikovnih igrah, različnih vrstah iger z jezikovnimi cilji. Igra je najboljša učiteljica za otroka, saj je njegova najljubša dejavnost, vpliva na njegov vsestranski razvoj in, kar nas najbolj zanima, prispeva k njegovemu govornemu in jezikovnemu razvoju. Otrok se v igri nezavedno uči!

So vam vzgojiteljice morda spregovorile o težavah, s katerimi se morajo soočati pri vsakdanjem delu?

Po uvodnem predavanju sem vzgojiteljice povabila, naj predstavijo svoje vrtce in povejo, katere so njihove posebnosti, izzivi, s katerimi se soočajo pri poučevanju slovenščine, pri čem potrebujejo pomoč. Že med delavnicami sem to upoštevala in ponudila nekaj možnih rešitev in odgovorov. Njihove težave so pravzaprav zelo podobne tistim, ki jih imamo pri nas in v drugih manjšinskih šolskih sistemih, posebej bi omenila jezikovno inkluzijo in njene posledice ter didaktiko poučevanja slovenščine na predšolski stopnji. Tudi njihova vrtčevska populacija se je skozi čas spremenila. Tako kot pri nas so tudi njihovi oddelki jezikovno in narodnostno heterogeni. Obiskujejo jih otroci, ki obvladajo slovenščino na različnih ravneh. Za nekatere otroke je slovenščina materni jezik, doma se pogovarjajo v slovenščini in jo dobro obvladajo. Drugi otroci prihajajo iz mešanih zakonov, in kljub temu da eden izmed staršev govori slovensko, ne znajo dobro slovenskega jezika. Nekateri starši vpišejo svoje otroke v slovenski vrtec, ker nekdo v družini, npr. starši ali stari starši, obvladajo slovenščino in si zato želijo, da bi tudi njihovi otroci spet govorili slovensko, drugi pa jih vpišejo samo zato, da bi spoznali še en jezik. Zato imajo vzgojiteljice skupine z otroki, ki jim je slovenščina materni oz. prvi jezik, z otroki, ki jim je nemščina materni jezik in slovenščina drugi, in še z drugojezičnimi otroki, ki jim je slovenščina ob njihovem maternem jeziku, npr. hrvaščini, in jeziku okolja, tj. nemščini, že tretji jezik. Tako da smo si s tega vidika zelo podobni.

Menim, da se naši vrtci razlikujejo predvsem po jezikovni organizaciji pouka. Medtem ko je v naših vrtcih na Goriškem in Tržaškem slovenščina učni jezik in imamo dvojezični pouk samo v Špetru, imajo na Koroškem v vseh vrtcih dvojezični pouk po principu “ena oseba, en jezik”, to pomeni, da ena vzgojiteljica govori v slovenščini, druga v nemščini; kjer je pouk trojezičen, pa tretja vzgojiteljica govori v italijanščini.

Prepričana sem, da so bile vzgojiteljice zadovoljne s predavanjem in delavnicami. Je tudi vas ta izkušnja obogatila, morda naučila kaj novega?

Iz končne evalvacije dela je res sledilo, da so bile vzgojiteljice zelo zadovoljne. Najbolj jim je bilo všeč to, da je bilo izobraževanje praktično, da sem jim pokazala veliko uporabnih dejavnosti, spoznale so veliko novih idej in načinov učenja slovenščine v vrtcih.

Mislim, da vsaka izkušnja prinese nekaj novega. Ko sem se odpravljala na Koroško, je to predavanje predstavljalo nov izziv, po njem pa lahko rečem, da mi je prineslo nova znanja in izkušnje tako na poklicnem kot osebnem področju, veliko iztočnic za prihodnje delo in raziskovanje ter nova prijateljstva.