Tržaška

“Identiteta naše manjšinske skupnosti sloni na identifikaciji z ozemljem in jeziku!”

“Identiteta naše manjšinske skupnosti sloni na identifikaciji z ozemljem in jeziku!”

Piše Matej Caharija / Izidor Sancin, inženir, predsednik Agrarne skupnosti

Boljunčan Izidor Sancin je zaposlen kot inženir pri ameriški multinacionalki Flex, ki v Trstu proizvaja aparature za prenos signala po optičnih vlaknih za telekomunikacijskega velikana Nokia. Ob skrbi za družino svoj čas namenja vaški srenji in Agrarni skupnosti (AS), ki združuje 31 jusov in srenj iz tržaške pokrajine. Organizacija zastopa skoraj 2 tisoč potomcev prvotnih članov družinskih skupnosti, ki skupaj upravljajo kar 21 % ozemlja tržaške pokrajine.
Za predsednika AS je bil Sancin izvoljen pred dvema letoma, ko je nasledil arh. Vladimirja Vremca, ki je dolgo let AS vodil v sodelovanju z za razvoj gibanja skupne lastnine v Italiji zaslužnim Karlom Grgičem. Z njim smo se pogovorili o težavah in perspektivah organizacije, ki jo vodi.

Kako ocenjuješ svoje dvoletno delovanje na čelu AS? Ali si zadovoljen s potekom dela?
Zadovoljen sem. Dejansko je tako, da se sproti učim. Ko sem sprejel predsedniško mesto, je dejansko prišlo do generacijske menjave v vodstvu v AS. Takrat ni bilo veliko časa za spoznavanje novih zadolžitev in opravil, tako da se sproti nanje privajam. Hvalevredno je, da lahko pri tem računam na dragoceno pomoč nekdanjega predsednika in koordinatorja AS.
Organizacije skupne lastnine v Italiji upravljajo kar 4 odstotke državnega ozemlja. Ali lahko navedeš, v katere gospodarske namene se te površine izkoriščajo?
Gre za skupno lastnino številnih skupnosti, ki je v glavnem namenjena gozdarstvu, paši in kmetijstvu. V desetletjih je na teh zemljiščih nastalo tudi veliko proizvodnih in stanovanjskih poslopij ter infrastruktur; na njih so tudi zgradili avtoceste. Če posplošimo, lahko rečemo, da so ta zemljišča pretežno gozdnata ali nerodovitna, saj so si rodovitno zemljo naši predniki v glavnem razdelili. Podobno velja za naš Kras. Družbeni razvoj je privedel do tega, da skupno lastnino marsikje uporabljajo v turistične namene. Na Tridentinskem in v Cortini d’Ampezzo (“regole”) so na srenjskih zemljiščih uredili znana smučišča, drugje so nastali naravni parki.
Ali je v Furlaniji Julijski krajini skupna lastnina prisotna tudi na območjih, ki niso bila do prve svetovne vojne del avstro-ogrskega cesarstva?
Večinoma so se srenje-jusi ohranili vzdolž meje s Slovenijo, torej v tržaški in goriški pokrajini ter v Kanalski dolini. Prisotni so pa tudi drugje, denimo v Maranu Lagunare, kjer je beneški dož v srednjem veku podelil prebivalstvu določene predele morja za ribolov. Skupna lastnina je drugače dejavna tudi v okolici Vidma in v hriboviti Karniji. Če je res, da so se marsikje ohranile srenje, moram spomniti, da so se pri furlanskem prebivalstvu večinoma razvili t. i. “usi civici”, pri upravljanju katerih so soudeleženi vsi prebivalci in ne le potomci staroselskih družin. “Usi civici” in jusi-srenje nastopajo skupaj.
Kako to, da med Slovenci na Goriškem jusi in srenje niso dejavni?
Žal je srenjsko gibanje med goriškimi Slovenci manj razvito. Na ozemlju nekdanje goriške pokrajine deluje šest srenj-jusov, Slovenci so pa kot jusarji dejavni le na Vrhu, kjer pridno delajo. Pregledati bi bilo treba seveda zgodovinsko ozadje vasi, ki jih na Goriškem naseljujejo Slovenci, vendar po vsej verjetnosti bi tamkajšnje prebivalstvo lahko marsikje oživelo srenje-juse. Pri AS bi se tega veselili.
S katerimi vprašanji ste se v vodstvu AS ukvarjali pred pojavom pandemije?
V glavnem se ukvarjamo z rednim upravljanjem, ki od nas terja veliko časa in energije. Veliko je birokracije. Tako ali drugače obravnavamo tudi veliko pravnih sporov z občinskimi upravami. V mnogih krajih so jusarska zemljišča občine prodale, drugje so jih razlastili ali na njih gradili. Tovrstnih primerov, ki čakajo na ustrezno rešitev, je veliko. Malo je srenj, katerim je z občinskimi upravami uspelo izpeljati transakcijo: doslej le boljunski (v celoti) in kontovelski (delno).
Ali se ta dialog med jusi-srenjami in občinskimi upravami postopoma izboljšuje?
Do minimalnega izboljšanja je prišlo, saj smo nekaj uspehov vendarle dosegli. Tudi državni zakon o skupni lastnini, ki je bil izglasovan konec leta 2017, nam daje določeno legitimacijo. Postopki za udejanjenje zakona se pa vlečejo zelo na dolgo. Če pomislimo, da je bilo za izglasovanje državnega zakona potrebnih devetdeset let dela in čakanja, razumemo, da problemi jusov-srenj niso ravno hitro rešljivi …
Ob izglasovanju državnega zakona o skupni lastnini so bila pričakovanja v vašem gibanju velika. Kaj je sledilo? Kakšno je danes stanje?
Predsednik državne konzulte skupnih lastnin pravi, da imamo z odobritvijo zakona veter v jadrih. Če dejansko imamo legitimacijo za nadaljnje delovanje, je težje spraviti v prakso to, kar zakon predvideva. Ob odobritvi zakona so določili rok enega leta, v katerem bi dežele morale odobriti svoje specifične zakone. Ker tega niso storile, stopijo v veljavo pravila, zapisana v statutih posameznih srenj. Našemu delovanju torej zakonsko ne more nobena institucija nasprotovati. V praksi je pa drugače, ker dejansko še vedno obstajajo možnosti, da nam nekateri lahko mečejo polena pod noge, kar se pravzaprav dogaja …
Kako ocenjuješ zanimanje za jusarska vprašanja znotraj naše narodne skupnosti?
Žal je še vedno premalo zanimanja. Odkar spremljam jusarska vprašanja, opažam, da je zgodovina pustila vidno sled v miselnosti naših ljudi. Ker so pri upravljanju jusov in srenj v preteklosti skoraj izključno sodelovali družinski glavarji, so se z vprašanji skupne lastnine v glavnem ukvarjali starejši ljudje. Kot znano, so jusarji skupaj uporabljali pašnike, čistili gozd in si porazdelili drva. Miselnost o pomenu in vlogi jusov in srenj se je po naših vaseh do današnjih dni še nekako ohranila, vendar prevladuje splošno prepričanje, da gre za zadeve, katere spremljajo starejši člani skupnosti. Potreben je zasuk v mentaliteti, ki bi omogočil, da bi se pripadniki vseh generacij, ki so potomci staroselcev in čutijo pripadnost vaški skupnosti, približali tem organizacijam. Zavedam se, da moramo s svojim zgledom, zanimanji in navdušenjem privabiti mlade.
Morda bo kriza koronavirusa pripomogla k spremembi mentalitete …
Kriza, kateri smo priča, je gotovo malo streznila ljudi v smislu, da bomo odslej vsi primorani razmišljati o tem, kar je resnično v življenju pomembno. Upam, da ljudje ne bodo več v tolikšni meri kot doslej pasivno spremljali vse to, kar v njihove domove prihaja po televizijskih ekranih. Morda se bo v sodobni družbi, ki v veliki meri izpostavlja videz, povečalo zanimanje za to, kar v resnici smo. V naši družbi je zelo lahko gojiti videz. Dovolj je, da si na vsakem socialnem omrežju ustvarimo različno izmišljen profil, in nihče dejansko ne more spoznati, kdo v resnici smo. Upam, da ljudje v tem kriznem času razmišljajo o svojem življenjskem slogu. Morda se bomo kot družba celo povrnili k pravim življenjskim vrednotam, torej tudi k pomembnosti, ki jo ima zemlja, še predvsem naša zemlja.
Spomnimo se, da sloni identiteta naše manjšinske skupnosti na dveh stebrih: na identifikaciji z ozemljem in jeziku, ki zahtevata stalno nego.
Tudi Slovenija ima zakon o agrarnih skupnostih, ki je pa drugačen od italijanskega, kajne?
Velja. Pot uveljavitve jusarskih pravic je bila v Sloveniji drugačna kot pri nas. Nekaj korakov naprej so opravili, vendar čaka jih še precej dela. Žal so v matični državi sprejeli tak zakon, ki omogoča individualno obravnavo jusarskih pravic: imovino so vrnili članom skupnosti in ne skupnostim. Na začetku so ljudje mislili, da bodo od tega imeli veliko koristi. Zgodilo se je pa prav nasprotno. Za zemljišča, s katerimi so razpolagali, je namreč država pričela terjati davke. Ker je večinoma šlo za zemljiške površine, uporaba katerih je nerentabilna, so le-te pričeli množično prodajati. S tem je torej prišlo do odkritega nasprotovanja osnovnemu načelu upravljanja skupne lastnine, po katerem je ta neodtujljiva in se mora prenašati iz roda v rod. Ta princip je lepo in jasno zapisan v italijanskem zakonu o skupni lastnini. Ker si želimo, da bi v Sloveniji spoznali izkušnje, ki jih na tem področju ima Italija, smo pred leti v Ljubljani priredili posvet, katerega se je udeležil takratni predsednik italijanskega ustavnega sodišča Paolo Grossi. Predstavnikom slovenske vlade in ustavnega sodišča je orisal pot sprejemanja italijanskega zakona za skupno lastnino. Z rednimi stiki, ki jih AS ima s sorodnimi organizacijami v Sloveniji, trdno upamo, da bodo tamkajšnji akterji upoštevali v Italiji pridobljene izkušnje, ki se uvrščajo v sam svetovni vrh. Zdajšnja obravnava vprašanj skupne lastnine v Sloveniji je nezadovoljiva oziroma je lahko tudi škodljiva. Ne želimo si namreč, da bi se v Sloveniji zgodilo to, kar se je na Slovaškem.
Kaj se je tam pripetilo?
Na Slovaškem so se odločili za dodelitev skupne lastnine članom skupnosti in ne skupnostim. To pomeni, da je možna prodaja deležev skupne lastnine. Zgodilo se je, da se je pri posameznih članih združenja skupne lastnine pojavil kitajski investitor, ki je sistematično pokupil vse njihove deleže. Kitajci so tako postali lastniki malodane polovice slovaške regije. Na kupljenih zemljiščih so postavili proizvodni obrat, saj je cena dela na Slovaškem nizka. Dejansko zdaj o glavnih vidikih življenja tamkajšnje skupnosti odločajo Kitajci. Zakoni so jim seveda to dovoljevali, vendar tak razplet dogajanja gre v nasprotno smer od načela delovanja skupne lastnine, cilj katere sta zaščita in ovrednotenje identitete določene skupnosti.
Večkrat slišimo, da bi morale sosedne srenje sodelovati pri izpeljavi posameznih projektov. Ali prihaja do tega?
Sodelovanje med sosedi je vselej pametno in torej dobrodošlo. Naša organizacija skuša koordinirati in spodbujati sodelovanje med včlanjenimi jusi, saj je združevanje moči koristno. To nam dovoljuje, da se predstavimo enotno in si izmenjamo delovne izkušnje. Pomisliti pa moramo, da sloni delovanje jusov na prostovoljnem delu. Vsi smo danes precej zasedeni z delom in z raznoraznimi opravki, zaradi katerih nimamo na razpolago veliko prostega časa. Hkrati je upravljanje jusov z leti, kar se tiče zahtevnosti, postalo zelo podobno vodenju majhnega podjetja. Posledica tega je, da izpeljemo to, kar utegnemo ali je nujno. AS precej sodeluje s Slovenijo. Navezali smo tudi nove stike z organizacijami skupne lastnine iz Hrvaške, Avstrije in Emilije-Romanije. Skupaj smo predstavili evropski projekt za ovrednotenje starih, z ozemljem povezanih tradicij, ki žal ni bil sprejet, vendar nam bo to uspelo kdaj drugič. Rezultat tega sodelovanja je vzpostavitev stikov s srenjami iz štirih držav, ki je zelo koristna, v tem primeru še predvsem za Hrvate. Naši istrski partnerji iz Lanišča razpolagajo z istimi vrstami dokumentov (ustanovne listine itd.), s katerimi utemeljujejo svoje zahteve po priznanju, kot mi. Ko smo jim povedali in nato izročili italijanski zakon o skupni lastnini, so bili veseli, saj jim bo koristil pri pridobivanju jusarskih pravic.
Voditelji jusarjev se redno udeležujete srečanj, ki potekajo v Trentu. Ali lahko obrazložiš, kaj tam razpravljate?
Ta srečanja že 25 let prireja Univerza v Trentu, na kateri deluje raziskovalno in dokumentacijsko središče o skupni lastnini. V toliko letih delovanja se je na vsedržavni ravni razvilo veliko število strokovnjakov, ki se ukvarjajo s temi vprašanji. Glavno vlogo je pri tem imel že omenjeni prof. Paolo Grossi, ki je leta 1977 objavil knjigo z naslovom Un altro modo di possedere (Drugačen način posedovanja; prev. av.). Publikacija o juridičnih vidikih skupne lastnine ima mednarodno veljavo. Na posvetih v Trentu vsako leto teče beseda o drugačni tematiki. Tam občasno svoje izkušnje in poglede predstavijo tudi izvedenci AS.
Katera zanimivost, ki si jo spoznal v Trentu, se ti je vtisnila v spomin?
Med najbolj zanimivimi je bila predstavitev delovanja agrarne skupnosti iz okolice Parme. Člani le-te so na gozdnih površinah redno sekali zrela drevesa, si razdeljevali in prodajali les ter spet pogozdovali. Šlo je za tradicionalno dejavnost, ki je srenji prinašala določen zaslužek. Sčasoma so si pa omislili drugačno, bolj inovativno izkoriščanje gozda. Prenehali so sečnjo in pričeli gojiti gozd, ki je bogat z gobami, za gobarjenje. Ustanovili so naravni park, ki ga ljudje lahko obiščejo le po pridobitvi dovoljenj za nabiranje gob, ki jih izdaja srenja. Odtlej gozd čistijo z namenom, da zmanjšajo v njem možnost nastanka požarov in le minimalno izkoriščajo za pridobivanje lesa. Na tak način so ovrednotili vlogo gozda in s prodajo dovoljenj gobarjem odločilno povečali svoj dobiček. Narava je na območju ostala neokrnjena. Predstavitev te dejavnosti me je navdušila, ker gre za udejanjenje inovativne zamisli.
Zapomnil sem si tudi pozitivno gospodarsko izkušnjo, ki so jo srenjaši izvedli v Messanzaticu (Reggio Emilia) ob reki Pad. Izsušili so močvirje in s tem pridobili veliko kmetijskih površin. V sodelovanju z raziskovalci bolonjske univerze so preučili, katere vrste zelenjave bi najbolje uspevale na pridobljenih površinah, in jih posadili. Rezultati so bili kmalu vidni. Razvila se je močna kmetijska dejavnost z okrog 300 zaposlenimi. V bistvu je pri tej dejavnosti soudeležena celotna tamkajšnja skupnost. Na srenjski osnovi nastajajo tudi tovrstni gospodarski podvigi.
Katere cilje zasleduje AS? V katero smer bi moral kreniti njen razvoj?
Najprej je treba dobiti način, da k našemu gibanju privabimo čim več ljudi, saj, kot vselej rad poudarjam, smo jusi-srenje odraz ozemlja, na katerem živimo. To je še posebej pomembno za našo narodno skupnost, ki bi se brez ozemlja težko ohranila. Jezik in kultura ne obstaneta, če ni zraven identifikacije z ozemljem. Zaradi tega ga moramo skrbno varovati in razvijati. Za to bi si morali vsi skupaj prizadevati. Vedno sem bil prepričan, da bi morali tudi politično skupaj nastopati, saj bi tako lahko pustili za sabo stare delitve. Enotno bi morali ščititi svoje ljudi in svoje ozemlje.
Nadejam si, da nas bo kriza koronavirusa streznila, da bomo resnično pričeli skrbeti za to, kar nas obdaja. Prelahko se je namreč navduševati za zadeve, ki so od nas oddaljene in na katere imamo zgolj minimalen vpliv. V zadnjih desetletjih smo se kot skupnost nekako pustili preveč omamiti od siren, ki so nas pritegnile, da smo v glavnem gledali izven svoje stvarnosti. Kriza koronavirusa lahko predstavlja priložnost, da spet pogledamo vase in se ukvarjamo s svojimi zadevami. Ozemlje, ki ga naseljujemo, smo prejeli v dar od svojih prednikov zato, da bodo na njem lahko živeli tudi prihodnji rodovi.
Matej Caharija

22.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!