Ideja tišine mojstrov črno-bele fotografije
Nova Gorica / V Galeriji GONG razstava del Borisa Gaberščika in Sergia Scabarja
Prva letošnja razstava v Galeriji GONG z naslovom Ideja tišine postavlja v dialog dela mojstrov črno-bele analogne fotografije: slovenskega fotografa Borisa Gaberščika in italijanskega ustvarjalca Sergia Scabarja. Odprtje razstave je bilo v petek, 22. marca, na ogled pa bo do 26. aprila. Razstavljene so fotografije iz njunih zadnjih fotografskih sklopov, ki prikazujejo tihi svet predmetov. Kuratorica razstave, ki jo je podprlo Ministrstvo za kulturo, je Nataša Kovšca.
Boris Gaberščik in Sergio Scabar izhajata iz različnih kulturnih okolij, vendar njuno delo povezuje ustvarjalni pristop, ki temelji na raziskovalni naravi fotografskega medija in kreaciji natančno premišljenih kompozicij, oblikovanih iz rabljenih predmetov. Njuna ustvarjalna pot ima tudi povsem drugačna oblikovna ter slogovna izhodišča. Scabarjeve zgodnje fotografske serije iz sedemdesetih let so nastale pod močnim vplivom konceptualne fotografije, spogledoval pa se je tudi z reportažo. Kot je pokazala njegova retrospektivna razstava v goriških Pokrajinskih muzejih (2019), se je vsebinski preobrat v njegovem delu – od prikazovanja zunanjega sveta do fotografiranja vsakdanjih predmetov – zgodil postopoma, po letu 1986. Boris Gaberščik pa je od osemdesetih let vseskozi preučeval mikrokozmos predmetov.
Gaberščikova tihožitja so dognane kompozicijske študije, sestavljene iz zavrženih predmetov, s katerimi raziskuje zlasti prostorske odnose med slikovnimi elementi ter svetlobne učinke med osvetljenimi telesi in njihovimi sencami. Iz kaosa ustvarja red, ki je odslikava njegovih osebnih misli ter pogledov na življenje in svet, kar dokazujejo tudi fotografije iz njegovih zadnjih sklopov Izvor, Red in Theatrum Chemicum.
Dela iz cikla Izvor se navezujejo na stvarjenje sveta, enega od temeljnih motivov krščanskega naravoslovja, vendar serija sedmih podob ne sledi biblijskemu literarnemu viru, ampak predstavlja avtorjevo izvirno interpretacijo stvarjenjskih dogodkov. Na fotografijah iz sklopa Red je v ospredju ustvarjanje vizualnega reda, umik v notranji, intimni svet. V zadnjem ciklu, naslovljenem Theatrum Chemicum, izpostavi analogijo med fotografijo in alkimijo: “razkriva jo tako izbor laboratorijskih predmetov, postavljenih v krhka ravnotežja, kot tudi proces izdelave fotografij po klasičnem analognem postopku, pri katerem uporablja selenski toner, ki daje v kombinaciji z dolgimi osvetlitvenimi časi njegovim fotografijam pridih nekakšne eteričnosti, brezčasnosti,” je zapisala kuratorica razstave Nataša Kovšca.
“Nadčasovnost zaznamuje tudi dela Sergia Scabarja, ki je s specifično fotografsko tehniko ustvarjal unikatne, neponovljive podobe. Prepoznavna značilnost njegovih del, na katerih je upodabljal večinoma predmete iz svojega lastnega ,kabineta čudes‘ in tihožitja s ,pritajenim življenjem‘, je izrazito temna tonska lestvica, ki ustvarja na fotografijah nenavadno tihotno vzdušje. Po drugi strani pa dajejo delom pečat edinstvenosti črni okvirji, ki so sestavni del podob in pričajo, da je Scabar – v kontekstu konceptualnih pristopov sedemdesetih let – pojmoval fotografijo kot objekt. Pričujoča razstava predstavlja izbor del iz Scabarjevih zadnjih fotografskih sklopov Malo gledališče stvari (Teatrino di cose, 2016), Tiha tema (Oscurita silente, 2017), Tihi predmeti (Oggetti silenti, 2018) in posamezne starejše fotografije, ki jasno definirajo njegov ustvarjalni credo: prikazovanje predmetov v zaprtem, nedefiniranem prostoru, ki presega odslikavo stvarnosti in prestopa v drugo realnost/iluzionistični prostor.”
“Fotografije Sergia Scabarja in Borisa Gaberščika lahko označimo za oblikovne konstrukte, ki daleč presegajo realistično odslikavo stvarnosti – kot temeljno značilnost fotografije. Razstavljena dela so po eni strani rezultat raziskave formalnih zakonitosti fotografskega medija, še posebej svetlobnih učinkov, tonskih vrednosti in kontrastov, po drugi strani pa so vizualni odraz njunega osebnega videnja sveta, introspekcije in dobrega poznavanja zgodovine fotografije. /…/ Tihi svet njunih kompozicij, v katerih ni velikih zgodb in preobratov, predstavlja nekakšen kontrapunkt preobilju podob, vizualnih znakov in prekomerni mediatizaciji, ki zmanjšujejo globino našega zaznavanja. Gaberščikova in Scabarjeva dela namreč ponujajo vse tisto, kar pogrešamo v našem vsakdanjiku, prepredenem z nenehnim informacijskim tokom: postanek, poglobitev in možnost kontemplacije.”
