Kristjani in družba

I kot IMPLOZIJA

I kot IMPLOZIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (10)

Zanimivo razmišljanje sem našel pri sociologu Gianfrancu Morri, pri katerem smo si izposodili tudi naslov rubrike, ko razmišlja o prehodu od moderne v aktualno družbo, ki jo mnogi oz. kar velika večina imenuje “postmoderna družba”. Ravno zato smo tudi mi primorani govoriti o postmoderni družbi, četudi se z besedno zvezo ne bi strinjali. Dejstvo je, da so strokovnjaki, ki to družbo preučujejo, prisiljeni iskati vedno nove in nove interpretativne kategorije, da bi vsaj malo pojasnili velike spremembe, ki so v teku. Tako se torej govori, ob “postmoderni družbi”, tudi o poindustrijski, potrošniški, postmaterialistični, sekularizirani in še kakšni družbi. Besede so težke, težko razumljive za navadne smrtnike, kažejo pa na veliko željo strokovnjakov, ki ponovno upravičujejo svojo manijo po tem, da bi vse razložili, potrebujejo pa te izraze, da bi pojasnili to tako nestabilno in pravzaprav tekočo resničnost. Vemo, da se za označbo sedanje družbe kot tekoče, pa tudi njenih odnosov kot takšnih, moramo zahvaliti svetovno znanemu sociologu poljskega rodu, Zygmuntu Baumanu, ki ni slučajno tudi sedanje dobe označil za “tekočo moderno”. Gre za spis, ki sem ga prvič bral pred kakimi trinajstimi leti, za to pa se imam zahvaliti profesorju dr. Janezu Juhantu. Tudi sam se bolj nagibam k Baumanovi označbi kot pa k tisti, ki to družbo označuje za postmoderno, saj menim, da še vedno potekajo isti oz. vsaj zelo podobni, analogni procesi, ki so značilni za moderno dobo. Zanimiva definicija oz. proces, ki opisuje razvito industrijsko družbo ali družbe, je “implozija”. Vsi smo vajeni besede “eksplozija”, veliko teh eksplozij vidimo v filmih, ne le akcijskih, pa tudi po televizijskih poročilih je zadnja desetletja ogromno eksplozij, ne pa tudi implozij. Vsi tako vemo, kaj pomeni eksplodirati, zato bi nam tudi ne bilo težko razumeti, da v družbenih znanostih to pomeni, da se nekaj prelomi, implozija pa pomeni, da se nekaj pomeša. Sociologija zato uporablja besedo “implozija”, da bi označila, kako v prostoru in času, v starosti in razredih, vrstah in poklicih ni jasnih razmejitev, meja, da so se te meje celo tako zabrisale, da jih praktično ni več, da so izginile. Na ta način so se resničnosti, ki so prej obstajale ločeno, med seboj zlile. Namesto implozija bi se lahko reklo tudi konfuzija, kar pomeni “zlitje med”, je pa tudi res, da je to tujka, ki označuje zmedo. Moderni svet, ki sta ga zaznamovali seveda novoveška filozofija in znanost, sta označevali določenost oz. determiniranost in ločenost, kar ne pomeni, da prej to ni veljalo, ker vemo, da je veljalo, le da je ta rez postal v moderni dobi radikalen. Descartes v tej smeri ne govori zastonj o “kopernikanskem obratu”, ki seveda ni veljal le za filozofijo, temveč širše v družbi. Vsekakor je še vedno veljalo, da so bili časi različni, da je obstajala meja med dnevom in nočjo, zato pa se je tudi vedelo, kam spadajo razna opravila. Razlika je bila med delovnim in prazničnim dnem. Spola med seboj nista bila le jasno ločena, temveč so ju ločevale tudi razlike v obredih iniciacije in različnih navad – za moške je veljalo tako, za ženske drugače. Poklici so bili strogo ločeni in se je natančno vedelo, kaj delajo moški, kaj pa ženske, prav tako smo vedeli, da bomo po trgovinah in obrtnih delavnicah dobili, recimo, peka, mesarja … Javne zgradbe so služile vsaka svoji določeni potrebi – imeli smo kavarno, muzej, cerkev, bolnišnico … Ko se ozremo naokrog, zlahka ugotovimo, kako te razločitve, diferenciacije, ločenosti, razločenosti, determiniranosti praktično ni nikjer več, niti Cerkev se temu ni izognila, če smo pošteni. Vse je tako pomešano, soprisotno, eno in hkrati še drugo, nekaj in hkrati nasprotje tistega … Nakupi se vse bolj dogajajo po ogromnih stavbah, ki so marsikje že prava skladišča, če govorimo o nakupovalnih središčih. Vsekakor so ta postala prave katedrale potrošnje, kjer ne najdemo le stvari, ki jih rabimo, temveč še marsikaj drugega zraven, zlasti vse, kar potrebujemo za zabavo, “entertainment”, kakor označujemo industrijo, ki je zadolžena za zadovoljitev naših potreb oz. še bolj nagonov. Pravzaprav bi morali zraven dodati še informacijsko industrijo, kakor nas je lepo opozoril naš urednik Jurij. In spet pride do zlitja, do implozije torej, saj dobimo “infotainment”. Saj konec koncev danes ne gremo več “kupovat”, temveč gremo “na shopping”, kar pomeni veliko, veliko več, saj vključuje “popoln servis”, če tako rečemo, naš seveda, na koncu pa niti ni nujno, da smo kaj kupili. Seveda bi lahko pisali še strani in strani, a je dovolj, vsaj tako mislim, da bi razumeli, kako se je prejšnja ločenost, diferenciacija umaknila pomešanosti in zmedi, zabrisanosti vlog.
Andrej Vončina

11.11.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!