Huda jama

Čisto slučajno sem cepnil v neko skupino, ki je organizirano obiskala Barbarin rov ali Hudo jamo, kot tudi imenujemo ta kraj. Idrijski rojak, inženir rudarstva v pokoju, nam je rov pred našim prihodom prezračil in nas pričakal. Po nekaj besedah sva se takoj spoznala – on upokojenec, jaz pa nekdanji njihov kaplan … Po predstavitvi smo se odpravili v rov. Nalašč sem šel predzadnji. Naročil sem mlajšemu, naj pazi name, če bi se zgrudil, kajti prevevala sta me neki nenavaden strah in tudi neka tesnoba … Edina pripomba, ki smo jo pred vhodom slišali, je bila: “Pazite na glave, ker je marsikje zelo nizko! Sicer pa imate čelade”!
Prve stopinje so bile zelo preproste, saj smo stopicali med dvema tirnicama, po katerih so odvažali iz rova premog, pozneje pa v rudnik dovažali material, da so zasuli zločin. Govor je tekel o tem, kje vse so ležali zadnji, ki so bili postreljeni ali pa so ostali na pol živi in so jih prve odkrili. Pri pokončnem rovu, kjer še leži kar nekaj tisoč žrtev, pa smo se poklonili in v tihoti poslušali našega vodiča. Na koncu nas je popeljal še v lepo urejen rov, kjer so človeški okostnjaki sortirani v plastičnih zabojih, podobnih, kot jih poznamo za sadje. Tu pa marsikoga stisne. – To so bili ljudje – živi, kot mi, končali pa so tu. Po anatomiji okostij sklepamo, da je tu bilo umorjenih veliko moških in žensk, medtem ko otroških okostnjakov ni. Vsak od nas je tedaj odhajal s svojim občutjem, glavnina pa si je zastavljala vprašanje: “Zakaj”? Končno so ti bili pobiti po vojni, brez kakršnega koli sojenja, in vse to zato, ker so jih tedanji tovariši imeli za tiste, ki so se ob koncu vojne po njihovem znašli na napačni strani. Kosti, očiščene, in še one, ki čakajo, da jih izkopljejo, ko bodo odstranjeni kubiki navoženega materiala … Le kaj si je tedanja tovarišija mislila? Mogoče, da bo obstajala večno? Mogoče, da ne bo nihče na novo ril po teh rovih? Zakaj so rove zabetonirali? Mogoče zato, da bi oni tam ne zbežali? Kam, če pa so jih pobili, vhod pa zastražili?? Tovariše so vzgojili, da so s tem uničili vse tiste podlasice, ki so spodkopavale pridobitve NOB-ja. Prav tako so bili prepričani, da bodo s tem iztrebili vse tisto, kar ni bilo po meri njihovih načrtov … Vodilni tovariši so bili prepričani o boljšem jutri, tudi zato, ker teh, ki bodo pobiti, več ne bo …
Zablode in zopet zablode, ki jih je plačeval naš slovenski narod! Kar pa je bilo tudi hudo, je to, da se o tem ni smelo govoriti, ker … Okoliški prebivalci Barbarinega rova so vedeli za zločin, pa so molčali, ker … Tudi oblast, ki je to delala, je vedela, pa je kljub vsemu bila tiho in se o tem ni pisalo, ker … Tisti, ki so bili najbližji pri teh dejanjih, so molčali, ker … Vzgajali so nas, kako so bili med NOB-jem pošteni, pravični in so pomorili samo tiste, ki so nam škodovali … Velika večina teh, ki so to delali, pa se je drug za drugim težko poslavljala, saj so jih neprestano preganjali kriki in prošnje žrtev, ki so tako ali drugače bile z njimi povezane …
Spomin mi poroma na našo sestro Briko – tako sem vedno imenoval s. Mihelangelo iz Gorice. Ko so bili še trdi časi, je ona delila komando, tako, kot je samo ona znala: “Slišite, tja bi bilo dobro, da greste”! – “Temu sem rekla, naj vas čaka! Pojdite v mraku! Do onega pa pojdite peš. Pustite avto tam in tam, potem zavijte levo po stezi, pa desno na koncu in pridete do hiše. Recite, da prinašate moje pozdrave. Ostalo je urejeno! Od enajstih do polnoči vas čakajo na tej številki, ne zvonite, vrata bodo odprta vrata… ” Koliko je bilo teh poti in kakšni so bili ti pogovori! – Nikoli nisem doumel, kaj šele razumel, res moj um do tja ne seže, kako se lahko nekdo tako odpre – globlje, kot je Barbarin rov, in izbruha vse tisto, kar ga teži, kot tudi tisto, kar je priznal: “Ukazali so mi: 'Drugače boš šel, kot oni'! … Vsak rad živi, pa saj veste, mladi smo bili, pa še napili so nas … Koliko je bilo tega in kako mučni in boleči so spomini na vse to”! Vsi ti moji daljni znanci že davno spijo večni sen. Nekatere po Veliki noči že leta in leta redno obiskujem in jim na grob zataknem blagoslovljeno oljčno vejico … Vsega tega grozodejstva naš človeški um ne dojame, vse to bo za večno ostalo nerazumljivo …
Ostala bo pa tudi skrivnost, čemu obnavljanje napisa TITO na Sabotinu. V spomin na to nesrečno diktaturo? Na te nesrečne poboje, ki so dejansko bili? Na čas, ki je bil, svetopisemsko povedano, čas zlatih telet, v resnici pa, ko danes gledamo nanj, je bil vse drugo kot to! – Gospod, s kakšno težo si zaznamoval ta naš preizkušeni slovenski rod!
Ambrož Kodelja

Zaprašeni -izem

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme