Suzin svet

Helikopter

Helikopter

Piše Suzi Pertot / Sreča je menda le trenutek

Obstajajo taki dnevi, ko misliš, da je življenje samo sončna, pisana planjava. Brez večjih vzpetin in prepadov. Samo sonce in modrina neba, nič drugega. To so tisti redki trenutki, ko se ti zdi, da imaš vse. Ne govorim o denarju, tega potrebujemo toliko, da lahko dostojno živimo, kar je več, je luksuz. Govorim o prijateljih, zdravju, veselju nad življenjem. O sreči, da lahko svobodno zadihamo s polnimi pljuči. O drobcenih užitkih, miru in jasnini v očeh. Trenutki, ko pomisliš, kako je lepo. Živeti namreč. Taki trenutki so redki, a obstajajo. Takrat je svet zares lep.
Tak dan je bil zadnjič, ko sem uživala v avstrijskih gorah. Vreme je bilo kot po naročilu, ko sem se brezskrbno zapeljala na pogorje Gerlintzer, Osojščica za naše brate na avstrijskem Koroškem. Sreča je hotela, da je bil celo avtomat za plačevanje cestnine pokvarjen, tako da je bila tokrat vožnja pod vrh, ki je visok nekaj manj kot 2000 metrov, čisto zastonj. Na zgornjem parkirišču popolno brezvetrje, in čeprav je šele začetek februarja, take temperature, da si se lahko odpravil na pot v samih kratkih rokavih. Sneg, ki je še tako trden, da hoja ni naporna, se počasi topi, ptičje petje in prekipevajoča narava oznanjata, da bo zime v kratkem konec. Veselo korakam po steptanih stezah proti prvi planinski koči, v kateri vem, da bom našla odličen čaj in domačo torto, ki nosi ime po gori, kjer se nahajamo. Samo pičlih dvajset minut je do zavetišča. Terasa, ki gleda na Osojsko jezero in smučarske proge, je že skoraj popolnoma natrpana, a vendar najdem prosto mizo. Slečem se, da bi ujela čim več sončnih žarkov. Vitamina D namreč ob koncu zime že vsem zmanjkuje, sončenje v gorah pa je v tem letnem času najbolj učinkovito.
Krasno, pomislim in se veselim življenja, kljub občutku, da dnevi neizprosno hitijo, polzijo mimo mene. Ko zaprem oči in srkam toplino na licih in koži, sem še vedno ujeta v modrino brez konca, v naročju naših zasneženih Julijcev, najlepših gora, kar jih poznam. Mojih gora, pravzaprav, saj sem jih prehodila po dolgem in počez. Skoraj že dremljem, ujeta med sonce in nebo, ko me predrami glasen ropot helikopterja. Čisto zraven nas leti, počasi se v zraku obrača in spušča tja na konec smučarske proge. Pogledam in vidim, da sedežnica miruje, smučarji stojijo v gruči in čakajo, nihče se ne spušča po progi. Iz helikopterja izstopita moška z nosili in hitita na kraj, kjer je zbrana večja množica. Na terasi pred planinsko kočo vlada tišina. Kot bi umolknili tudi sonce in ptice. Vse naokoli je mir, ki je ugasil veselje sončnega, prekipevajočega dne v gorah. Nekdo je padel, kaže, da gre za hujšo poškodbo, pove natakarica, ko jo nemo, vprašujoče pogledam. Vsi zremo na kraj, kjer se helikopter počasi dviguje z ranjencem na krovu. Vem, da mu vsi želijo srečo, da se vsi sprašujejo, kako mu je, ko v bolečinah čaka, da ga prepeljejo na najbližjo urgenco. Zanj je sanjskega dne konec. Vsi upamo, da ne gre za najhujše.
Helikopter počasi izginja na obzorju, menda se nekje za Osojščico že spušča v Beljak, v bolnišnico. Gore so enako prelestne kot pred nekaj minutami, nebo je enako modro, slutnja pomladi ravno tako nepremagljiva kot zjutraj, ko je proga pokala od veselja. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

10.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!