Intervju

Harmonikar in zidar …  s srcem

Harmonikar in zidar … s srcem

Piše Danijel Devetak / Pogovor: Alojz Hlede

Lojze Hlede iz Števerjana je znan po “legendarnem” briškem ansamblu narodno-zabavne glasbe, ki nosi njegovo ime in je pred dvema letoma praznoval 50-letnico ustanovitve. Njegovo ime pa nosi tudi gradbeno podjetje, ki je na Goriškem več desetletij zelo cenjeno. Z gospodom Hledetom je vedno prijetno se pogovarjati, saj je res prisrčen človek. Tako je bilo tudi tokrat, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

Kaj nam lahko poveste o svojem gradbenem podjetju? Kdaj je nastalo? Kakšni so bili začetki?
Željo, da bi postal zidar, sem imel že v osnovni šoli, v času, ko te starši, prijatelji ali učitelj vprašajo, kaj želiš postati, ko boš velik. Meni je bilo že takrat jasno. Mislim, da nas je v srednji šoli v ul. Randaccio v Gorici menda prof. Štefan Bukovec vprašal, kaj bomo, ko bomo “veliki”, in jaz sem povedal, da bom zidar. Niti ne vem, zakaj sem se za to odločil. Doma smo bili koloni, nismo imeli zemlje. In šel sem za zidarja, česa drugega niti nisem iskal. Starejši brat je postal električar, drugi brat je zidar in dela z mano, sestra pa je bila zaposlena v trgovini. Zanimivo je tudi to, da nam je tata Albin vedno pravil, da je sklenil, naj vsi štirje otroci dokončamo osnovno šolo in tri razrede srednje šole, nato naj si poiščemo delo. In tako je tudi bilo. Delati sem začel pri 15 letih kot vajenec.

Kdaj pa?
Zdaj sem star 74 let …

Kmalu bo torej 60 let?!
Da, od štirinajstega do petnajstega leta sem opravil tečaj zidarstva v poklicni šoli, ki je bila nekoč v Svetogorski ulici. Nato sem začel kot vajenec pri podjetju Giovanni Mattiroli, ki je bilo znano na Goriškem. Na začetku me je v Gorico vozil tata z motorjem Guzzi, kasneje sem si kupil motorin. Ker so me imeli radi, mi je gospodar zagotovil, da bom z dopolnitvijo 18. leta in pol postal delavec. Podjetje je bilo zelo resno. Po odsluženem vojaškem roku sem še malo delal pri njem, nato sem hotel poskusiti nekaj sam, čeprav so na Goriškem že delala druga dobro uveljavljena podjetja. Malo sem tvegal, saj ni bilo lahko se “vriniti” v ta prostor.

Kdaj je nastalo podjetje z vašim imenom?
Nastalo je leta 1972 in danes še vedno deluje. Čeprav sem v pokoju že 12 let, sem še vedno rad zraven. Fizično ne delam več. Moje roke niso več roke zidarja, so bolj za harmoniko … Podjetje še vedno vodim jaz, čeprav vem, da delo lahko mirno prepustim svojim sodelavcem.

Kako se je to delo spremenilo v vseh teh letih?
Kot znano, je država zakomplicirala vse. Danes je glavna težava birokracija. Človeka, ki mu pravimo komercialist, v začetku sploh ni bilo! Vse smo delali sami in vse je bilo preprosto, tudi davčne zadeve niso bile zapletene kot danes. Malo mi je s svojim znanjem pomagal uslužbenec na naši pošti. Spremenilo se je veliko stvari. Mnogi delajo naprej zaradi nuje, toda marsikdo, še posebno v tem času, je zaprl in bo še zaprl. Jaz sem upokojenec, toda z glavo sem še na mestu. Doma imam urad: ob sedmi uri sem že tam in zapisujem ure, opravljeno delo, plačila in druge administrativne zadeve. Če je potrebno, kaj delam tudi popoldne.

Katera leta so bila za vaše podjetje najboljša?
V 70. -80. letih prejšnjega stoletja je bilo še največ dela. V Števerjanu sem takrat v enem letu sezidal kar tri hiše, od temeljev gor. Zraven sem imel še veliko popravil. Precej sem delal po Števerjanu. Kasneje se je to malo ustavilo, ostala so kakšna notranja dela, obnove streh, ki so bile morda dotrajane. Tista leta je bilo veliko povpraševanja in ogromnega dela. Zdaj je malo težje. Neki gospod iz Veneta mi je dal ponudbo, naj v Pevmi zgradim deset stanovanj, prodal pa jih je le dobro polovico; očitno se je uštel. Taki so časi, zanj mi je prav hudo.

Ste občutili gospodarsko krizo, ki se je začela leta 2008?
Da, delo je znatno upadlo, čeprav mi – kot manjše podjetje – je nismo občutili zelo močno. Moram priznati, da od začetka v letu 1972 pa vse do danes se nam ni nikdar zgodilo, da bi minil mesec, ko ne bi imel kaj delati. Vedno smo bili zaposleni, saj se lotevamo večjih in manjših del. V Števerjanu smo opravili precej del, kot npr. Formentinijev hotel, prenovili smo župnišče, obnovili gostilno Koršič, v Gorici smo naredili temelje in notranja dela za telovadnico “Mirko Špacapan”, v sredi 90. let pa glasbeno šolo Komel, Kulturni center Lojze Bratuž in Čedajsko banko na Verdijevem korzu. Nekaj let smo delali za baronico Thun Tacco, ki je dala obnoviti skoraj vse stare že podrte objekte na Dvoru in mnogo drugih objektov, med katerimi je bilo zlasti veliko stanovanj.
Zanimivo je, da smo doslej delali predvsem na Goriškem, v Sovodnjah oz. Gabrjah, kjer smo pred leti obnovili župnišče; najbolj daleč pa je bilo delo za Adriana Perica pri Vižintinih, kjer smo mu okrog hiše sezidali zidove iz kraškega kamna. Naše podjetje je specializirano v zidanju zidov iz kamna.

Koliko delavcev je v vašem podjetju?
Pred leti nas je bilo največ šest. V tem trenutku smo štirje, poleg mene in brata Brunota, ki je tudi v pokoju, sta še njegov sin Filip in moj sin Jurij. Delamo taka dela, da zadoščamo mi štirje. Za različna dela se naslanjamo na druga podjetja: npr. za ometavanje, polaganje ploščic in žlebov, barvanje, za zunanjo izolacijo itd. Tako imamo tudi bolj mirno življenje. Nekdaj so podjetja imela več zaposlenih, ki so poskrbeli za vsa dela. Raje se zmenimo, da delamo mesec ali dva več in delo opravimo s svojimi močmi. Nikdar še nisem imel težav, če smo kdaj kaj zamudili. Ljudje nas poznajo, vedo, da smo “domači” in pošteni. Vedno se znamo zmeniti, da gre vsem prav.

Kdo bo prevzel podjetje za vami?
Seveda sin Jurij. Saj meni bi ne bilo več treba delati, toda po vseh teh letih se ljudje še vedno obračajo name, ko morajo kaj narediti. So pač leta izkušnje. Jurij v bistvu že vodi, ker je vedno prisoten na gradbiščih. Mene tam v glavnem ni, mimo pridem, če je potrebno, ali grem iskat material. Več delam v uradu.

Ste torej štirje bližnji sorodniki. Se nikdar ne skregate?
Ne. Vem, da se to med sorodniki rado dogaja. Če hočemo, lahko “zanetimo ogenj” v vsakem trenutku. Toda tega nočemo. Bolje živimo in ohranjamo boljše odnose, če smo med sabo pošteni, če ne izgovorimo hudobne besede. Smo štirje Hledeti … Je treba tudi potrpeti, smo pa razumeli, kako gredo stvari. Nekatera dela so fizično tudi zelo naporna, da smo utrujeni še dan kasneje. Lahko bi bili tudi živčni in jezni, a nočemo si dovoliti, da bi zaradi tega ne sodelovali dobro.

Kako ste preživeli zadnje mesece, čas pandemije?
V bistvu smo ostali doma dva meseca, do prvih dni maja. Prejšnji teden sem se srečal z odgovornim za varnost na delu, ki mi je obrazložil različne varnostne predpise in ukrepe za naše delo v času koronavirusa. Ker sami vsega ne zmoremo, sem se obrnil na Albana Marušiča, ki nam je že pripravil vse dokumente za t. i. operativni varnostni načrt (POS).

Je bilo hudo ostati dva meseca brez dela?
Vsak od nas je uredil kakšno svojo zadevo, Bruno je nekaj naredil v vinogradu, Filip je z mrežo zaščitil vinograd pred divjimi živalmi, Jurij pa je uredil notranji prostor stare Bajtove hiše. Še jaz sem nekaj prepleskal doma. V TEM POSEBNEM TRENUTKU PA ŠE VESELA NOVICA, SAJ SE JE FILIPU RODIL SIN JAKOB! V bistvu pa smo bili ustavljeni in brez plačila, saj smo vpisani kot obrtniki. Dva mlada sta prejela 600 evrov mesečno, nekaj je že.

Kakšni so varnostni predpisi za taka podjetja?
Odgovorni za varnost na delu si je ogledal naše gradbišče in jasno povedal, da so zakoni strogi, da bodo zelo možne kontrole. Zato smo previdni. Imeti moram toplo vodo, razkužilni gel, maske in vse, kar je potrebno. Manjkajo nam še nekateri papirji, ki jih bom kot odgovorni podpisal jaz. Dokler ne bomo imeli vsega, je gradbišče zaprto. Pandemija ni ostala na Kitajskem, ima svetovne razsežnosti, tiče se vseh… Res je, da stvari več ne bodo, kot so bile. Upajmo, da bo ta čas čim prej mimo in si bomo med prijatelji lahko spet podali roko. Je prav žalostno, da si ne moremo privoščiti niti tega, če ima kdo rojstni dan. Hudo je tudi, ker je meja zaprta. Saj ne gre samo za to, da na drugi strani državne meje točimo gorivo ali gremo na nakupe. V Števerjanu smo bili vajeni normalnih, vsakodnevnih srečanj s sosedi na Cerovem ali na Humu, kjer je najbližja trgovina in se poznamo. Tudi tega ni več.

Imate težave z dobavitelji?
Nekaj težav je bilo. Za gradbišče sem hotel naročiti les, ki bi prišel iz Avstrije, pa je bilo vse ustavljeno zaradi prevozov in smo morali počakati. Zaprta so bila tudi podjetja, ki so npr. prodajala gradbeni material.

Kaj delate v tem trenutku?
Nekaj dni smo porabili, da smo uredili kopalnico, vežo in hodnik v stavbi na Travniku, kjer je bil pred dobrim mesecem manjši požar. Naše glavno gradbišče v tem času pa je stavba Katoliškega tiskovnega društva na Placuti št. 18. Z deli smo začeli junija 2019. Zdaj smo tik pred začetkom obnovitvenih del strehe in zunanjosti. Notri smo v glavnem že obnovili pode in strope, manjka nam samo še nekdanja dvorana Brezmadežne. Spomnim se, kako je g. Mirko Filej tam imel pevske zbore in pred več kot 60 leti tudi prvo revijo Cecilijanka. Ko sem bil star okrog šest let, sem tam v neki božični igrici, v organizaciji Hermana Srebrniča, igral kot angelček. Dobro se spominjam tiste dvorane…

Kdaj naj bi bila dela končana?
Dela je še kar nekaj. Mislim, da bomo tam “praskali” še vsaj eno leto. Dobro je, da se bliža poletje in z njim lepo vreme. Ko bomo začeli streho, bo sicer toplo, kar pa je dobro. Hotel sem, da ostane stara streha gor do zadnjega trenutka. Notri smo naredili vse, kar smo mogli, in smo bili zaščiteni. Čeprav je streha potrebna obnove, do zdaj, hvala Bogu, ni puščala.

Kljub delu imate torej še kaj časa za harmoniko?
Da, imam. Zvečer zaigram eno ali dve. Sicer ne vedno, a ko morem, jo prav rad vzamem v roke.

22.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!