“Harmonija in še enkrat harmonija”

Piše: Katja Ferletič

KCLB / Odprtje razstave del Anteja Trstenjaka

Ante Trstenjak (1894-1970) je bil slikar in grafik. Rodil se je v Slamnjaku, njegova ustvarjalna pot se je začela v skromnih razmerah domače vasi, nadaljevala se je v svetovljanskih prestolnicah tedanje Evrope, sklenila pa se je v Mariboru. Direktorica Umetnostne galerije Maribor Simona Vidmar Čelik je umetnika predstavila v torek, 3. oktobra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž na odprtju pregledne razstave njegovih del, ki je nastala v okviru festivala Kogojevi dnevi. Razstavo sta organizirala KCLB in Društvo Soča Kanal oz. Galerija Rika Debenjaka, na ogled pa bo do 17. oktobra, ob prireditvah ali po dogovoru.   

Po uvodnem pozdravu predsednice KCLB Franke Žgavec je Milica Zimic, predsednica Društva Soča Kanal, navzočim razložila, da je bil Ante Trstenjak sodobnik skladatelja Marija Kogoja (1892–1956), ki so mu Kogojevi dnevi tudi posvečeni. Leta 1917 sta tudi oba študirala na Dunaju: Marij Kogoj kompozicijo, Ante Trstenjak pa slikarstvo. Umetnostna galerija Maribor hrani več kot 270 Trstenjakovih del – slik, grafik, risb, skic in akvarelov, razstava v KCLB pa postavlja na ogled njegova najboljša dela.

Trstenjak je ustvarjal v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja: med letoma 1924 in 1925 je študijsko bival v Parizu, med letoma 1932 in 1948 pa živel v Pragi. Sodi med najboljše slovenske akvareliste časa med obema vojnama, bil je predvsem slikar klasičnih likovnih motivov, krajin, mestnih vedut in portretov. Znan je po svojem ciklu, posvečenem Lužičankam v narodnih nošah: po vzoru češkega slikarja Ludvíka Kube se je navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov (Lužice so pokrajina na severovzhodu današnje Nemčije). Medtem ko lahko podobe Ludvika Kube uvrščamo v postimpresionizem, ostajajo Trstenjakova dela zasidrana v realizmu. Motive Lužičank je Trstenjak ustvarjal še nadaljnjih trideset let na podlagi skic in pripravljalnega materiala iz dvajsetih, tridesetih let.

Po besedah Simone Vidmar Čelik žal Trstenjak tudi v ožjem slovenskem prostoru ni nikoli doživel nekega večjega priznanja, ustoličenja med največje slovenske umetnike, je pa imel zelo zanimivo življenjsko pot. Že v zgodnji mladosti je sanjal o študiju slikarstva, uspelo mu je pridobiti štipendijo štajerske deželne vlade in se še pred prvo svetovno vojno podal na Šolo za umetnost v Gradec, med vojno je študiral na Dunaju, nato v Zagrebu, leta 1920 pa je šel na akademijo v Prago, v tedanjo kulturno središče srednje Evrope, kjer se je tudi poročil in si ustvaril družino. Po končanem študiju je obiskal Pariz in Bretanjo, potoval je po Italiji – na teh potovanjih se je izpopolnjeval predvsem v akvarelu. V katalogu, ki spremlja goriško razstavo, lahko preberemo, da so pariški akvareli večinoma omejeni na rjavkasto zelene tone in zaprte ploskve, potovanje po Italiji pa je vneslo v Trstenjakovo umetniško ustvarjanje občutno več svetlobe, živahnejše barve in prosojnost. V Parizu je umetnik ustvaril tudi portret svoje bodoče žene, ki je eno izmed njegovih najbolj znanih del. “Umetnik slika samozavestno, moderno, mlado dekle, oblečeno le v kombinežo, z očmi, naravnost uprtimi v gledalce,” je razložila Simona Vidmar Čelik. Med nacistično okupacijo Češkoslovaške so ga leta 1944 z ženo, ki je bila judovskega porekla, internirali v taborišče za prisilno delo. Trstenjaku je uspelo iz taborišča pobegniti in se vrniti v Prago, žena pa je taborišče preživela. Leta 1950 so ga, kot jugoslovanskega državljana, deportirali v Maribor, kjer si je ustvaril atelje in se vključil v likovno življenje v mestu.

Ante Trstenjak je bil prvenstveno slikar klasičnih likovnih motivov, krajev, mestnih vedut in portretov, vendar ga na tej razstavi spoznamo tudi kot vrhunskega akvarelista in virtuoznega risarja. Po srcu je bil zapisan tradicionalnemu slikarstvu. V nekaterih obdobjih se je sicer približal kakšni izmed aktualnih likovnih smeri 20. stoletja (recimo ekspresionizmu), vendar se je kmalu vrnil v ustaljene tirnice, bil je zavezan tradiciji in je na prvo mesto postavljal barvno ubranost in harmonijo – vsa njegova dela so sledila credu, ki se glasi: “Harmonija in še enkrat harmonija.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme