Gubanca kot simbol gostoljubja
Gubanca je daleč naokoli simbol Nediških dolin, prastara navada, ki se vključuje v praznični koledar in je kulinarični ponos Benečanov in kulturno bogastvo, ki izpričuje povezanost s slovenskim in slovanskim prostorom. V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine 2018 sta v soboto, 22., in nedeljo, 23. septembra, v Špetru in Topolovem potekala dneva, namenjena gubanci in štrukljem.
V soboto so se domačini in radovedneži iz Čedada in okolice res množično zbrali v prostorih muzeja SMO, kjer je antropolog Gian Paolo Gri spregovoril o gubanci kot pomembnem členu kulturnega izročila. Gubanca je namreč več kot kruh, predstavlja hrano, ki postane dar in bogastvo sprejemanja in vzajemnosti. Gri je spregovoril o spoštovanju do te sladice, ki ni samo posladek, ampak predvsem “obred” in so jo ljudje pripravljali po številnih in med seboj zelo različnimi receptih, glede tudi na socialni položaj in seveda denar, s katerim so razpolagali. Gubanca, ki so jo pripravljale meščanske gospodinje v Čedadu, je bila veliko bogatejša kot tradicionalna gubanca iz Nediških dolin, kjer večkrat še sladkorja niso imeli, pogostokrat so morali orehe nadomeščati s kostanjem, likerji in piškoti pa so bili dostopni le redkim. Zanimivo je, da gubanca v Benečiji, ne govorimo o industrijskih proizvodih, namenjenih turistom, ampak o gubanci, ki jo pečejo doma, še vedno velja za izjemen, praznični dar, ki vzbuja spoštovanje in je izraz dobrodošlice in hvaležnosti gostu ali slavljencu. Če boste beneške žene prosili, naj vam na katerikoli dan spečejo gubanco, je povedala Donatella Ruttar, vam ne bodo ugodile, kajti v Benečiji pripravljajo gubanco samo ob pomembnih praznikih, družinskih obletnicah, krstu, poroki… Antropolog Gri je povedal o starih zapisih, v katerih se o gubanci govori kot o bogatem, nadevanem kruhu, ki so ga postavili na mizo ob poroki, da so nanj polagali denar. Svat, ki je nevesti namenil najbogatejši dar, je v zameno dobil gubanco.
Predavanju je sledila projekcija novega videa v režiji Paola Comuzzija, ki bo odslej bogatil arhiv multimedialnega muzeja. Gre za triptih o pripravah gubance po beneških domovih po različnih receptih in za zanimivo predstavitev tukajšnje lončene peči. Malokdo ve, da so, kot je povedal antropolog Gri, slovenski prebivalci Benečije imeli doma štedilnik na drva, “šporgert”, veliko prej kot furlanski živelj in je bila prisotnost te novosti nekaka razmejitvena točka med slovanskim svetom in Furlanijo.
Uvodu v besedi in sliki je sledila pokušina doma izdelanih gubanc, ki so jih prinesle gospodinje z različnih koncev Nediških dolin, o njih pa se je najprej izrekla žirija, nato pa občinstvo. Večer so popestrile beneške harmonike.
V nedeljo je kombi popeljal radovedneže v Topolovo, kjer so na sprehodu po vasi lahko spoznali arhitekturo domov, peči, staro kuhinjo in njeno opremo ter peko in pripravo gubance ter beneških štrukljev, kuhanih in cvrtih.
