Grozote, o katerih nihče ne poroča

Genocid v Tigraju

Etiopski premier Abiy Ahmed je bil prepričan, da bo “bliskovito vojno”, ki jo je začel 4. novembra leta 2020, končal v treh tednih. A se je vojna spremenila v genocid, ki ima za cilj uničenje prebivalcev Tigraja. Vlada v Adis Abebi to zanika, prav tako njena zaveznica Eritreja, Zahod pa nosi svoj del krivde, ker molči. Abiy Ahmed obtožuje nevladne organizacije, da lažejo, da o vojni pišejo na podlagi neobstoječih in lažnivih dokazov in da je njihov edini cilj omadeževati ugled Etiopije. Abiy in njegov zaveznik, eritrejski diktator Isaias Afeworki, sta iz države izgnala vse nevladne organizacije. Bolje je klati brez prič. Zdravniki brez meja (trije so bili ubiti), UNICEF, Save the Children, World food program in OZN so bili izgnani, ker so svetu poročali o tem, kar so videli na lastne oči. A to je bil le vrh ledene gore. Streljanje in bombardiranje niso najslabše, kar doživlja civilno prebivalstvo v Tigraju. Veliko hujši so lakota, pomanjkanje pitne vode, zdravil in goriva, blokada telekomunikacij, zaplemba vsega denarja, ki so ga ljudje imeli na bančnih računih, in zaprtje bank. Že skoraj dve leti delavci niso prejeli plač, otroci že skoraj tri leta ne obiskujejo šole (najprej zaradi covida, potem zaradi vojne), šolska poslopja pa so zdaj itak uničena. Brutalno skupinsko posiljevanje deklic, žensk, stark, družinskih mater in tigrajskih redovnic ima za cilj ponižati človeško dostojanstvo žrtev in jih okužiti s HIV AIDS. Da, tudi to je del peklenskega načrta dveh diktatorjev. Dečki so skopljeni, poljski pridelki požgani, domače živali poklane. Vojaki plenijo domove in tovarne, kradejo celo kavne žličke in čajne skodelice, mesta in vasi so nenehno bombardirana. Nemogoče je priti do poljskih semen, osnovnih živil, mleka v prahu za novorojenčke.

Tigraj je obkoljen, na severu z eritrejsko in na jugu z zvezno etiopsko vojsko. Kot v času barbarov so Tigrajci obsojeni na stradanje in v nevarnosti, da bodo popolnoma uničeni. Lakota je postala vojno orožje za izvajanje genocida. Tako se je že dogajalo v Evropi, Armeniji, Kurdistanu, Ruandi … kar je le nekaj odvratnih pokolov, ki so jih povzročile rasistične ideologije.

V pobojih, ki jih še vedno zanikajo, so sodelovali vojaki iz Eritreje in Somalije. Le te so ljudje opisovali kot krvoločne zveri, hujše od zveznih etiopskih vojakov. O tem so poročali tisti, ki jim je uspelo pobegniti v Sudan ali kam drugam. Letalske povezave so onemogočene že vse od začetka vojne. Letališči v mestih Axum in Shire sta zaprti. Tudi leti s humanitarno pomočjo OZN so ustavljeni. Civilna letalska družba Ethiopian Airlines je uporabljala letala za prevoz orožja iz Adis Abebe v Asmaro. Taka nelegalna uporaba civilnih letal bi kompromitirala vsako letalsko družbo in vsako letališče na svetu bi ji vzelo dovoljenje za letenje. A tudi tu se vsi delajo, da ne vidijo in ne razumejo, kaj se dogaja.

Vprašanje je, zakaj genocid v Tigraju ne zanima mednarodnih medijev, vsi pa podrobno poročajo o vojni v Ukrajini.

Medijska taktika Abiyja Ahmeda ima namen kupovati čas s poročanjem o navideznih diplomatskih srečanjih, z objavljanjem lažnih in nasprotujočih si izjav. Etiopski mediji so na primer poročali o odprtju velikanske javne knjižnice v Adis Abebi in obenem molčali o tem, kaj se dogaja na severu države. Tam pa vsak dan na stotine ljudi umira od lakote, žeje in ozdravljivih bolezni. Umirajo obupani in sami.

Čeprav neodvisnim opazovalcem in časnikarjem ni dovoljen prost vstop v Tigraj, svet ne podvomi in ne postavi pod vprašaj Abiyjevih izjav, izjav njegovih ambasadorjev in predstavnikov po vsem svetu. Medtem pa uspeva trgovina z orožjem in črni trg polni žepe kriminalcev, ki pogosto nosijo obleko in kravato.

V Tigraju je “samo” 6 milijonov ljudi, ki jim je namenjeno uničenje. Toliko, kolikor je bilo v Evropi Judov, ki so jih usmrtili v plinskih celicah. Bo mednarodna skupnost spet organizirala spominske dneve in druge hinavske komemoracije, ko bo genocid v Tigraju dovršen?

Po nekajmesečnem navideznem premirju so eritrejske vojaške enote nadaljevale svoje operacije. Nenehno so potekali spopadi, Tigrajci so bili deležni napadov z droni, ki jih etiopski vladi dobavljajo Turčija in Združeni arabski emirati. Glavno mesto Tigraja, Makalle,  je bilo že večkrat bombardirano. V mestih ob meji z Eritrejo je polno ljudi, ki so pribežali iz drugih predelov Tigraja. V tej vojni je bila uničena kulturna in sakralna dediščina, med drugim najstarejša mošeja v Afriki, 90 % infrastrukture, večina tovarn, bolnišnic, šol, univerz in pol milijona človeških življenj. In mi smo vsi tiho. Pa Afrika ni tako daleč, kot mislimo. Je pred našimi vrati.

Po zapisih Massima A. Alberizzija in drugih spletnih virih povzela ŠP

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme