“Gre za načelnost v politiki, ki je za nas še vedno vrednota!”

Objavljamo govor, ki ga je imel dr. Damijan Terpin, deželni tajnik stranke Slovenska skupnost, na novoletnem sprejemu SSk v hotelu Entourage v Gorici, v petek, 23, januarja 2015.

Spoštovane dame in gospodje, cenjeni gostje, člani, prijatelji in somišljeniki SSk,
vsi lepo pozdravljeni na nocojšnjem srečanju in hvala za vašo udeležbo!
Za nami je leto, ki je dodobra spremenilo politično situacijo, tako v Italiji kot v Sloveniji.
Na vrh italijanske politike se je kot novi predsednik vlade in vodja največje stranke v Italiji zavihtel Matteo Renzi, komaj 40-letni politik – ta podatek je za dosedanje italijanske razmere skoraj osupljiv – in obljubil, da bo Italijo korenito spremenil ter s tem popeljal iz krize. Pred kratkim je odstopil predsednik republike Giorgio Napolitano, ki je po nekaterih začetnih, sicer zelo ponesrečenih izjavah glede naše skupne zgodovine naknadno izkazal odprta in prijazna stališča do naše narodne skupnosti in nato bistveno pripomogel k izboljšanju odnosov z R. Slovenijo.
Premier Renzi je svoj reformni program začel z ogromno vnemo in velikimi napovedmi, kar mu je prineslo izjemen rezultat na evropskih volitvah, saj je njegova Demokratska stranka prejela kar 40 % glasov.
Lotil se je dveh velikih reform: reforme institucij italijanske države z reformo senata in reforme volilne zakonodaje, ki je po zadnjem posegu ustavnega sodišča postala naravnost neizogibna.
Senat naj bi odslej postal le še zbornica deželnih avtonomij, ki jo bodo volili v posameznih deželnih svetih, sestavljalo naj bi ga 74 deželnih svetnikov, 21 županov in 5 dosmrtnih senatorjev. Njegove pristojnosti naj bi bile omejene, saj bi večino zakonodajne dejavnosti opravljala izključno poslanska zbornica.
Žal Renzijeva vlada nasprotuje predlogu, da bi Slovenci v Italiji v okviru te reforme dobili zajamčeno zastopstvo v senatu, zato identični amandma SSk in poslanke Blažinove v tem smislu, ki so ga predlagali tako deželni poslanci Demokratske stranke kot tudi Južni Tirolci, ni imel možnosti za uspeh, kar sedaj dokončno pomeni, da zajamčenega zastopstva za Slovence v senatu ne bo, saj amandma ni doživel ne podpore ministrice Boschijeve, niti sedanje politične večine.
Še hujše pa je dejstvo, da se je ista negativna situacija prav včeraj ponovila v senatu, v zvezi z reformo volilnega zakona. Kot znano, je svojčas poslanska zbornica odobrila zakonski osnutek, ki naj bi ga še pred izvolitvijo novega italijanskega predsednika, z nekaterimi bistvenimi popravki, sedaj odobril senat.
Glede naše manjšine je bilo v zakonskem osnutku zapisano, da bo vlada pri določanju volilnih okrožij v deželi FJK upoštevala prisotnost jezikovnih manjšin, kar je seveda izjemno plehka in v bistvu neučinkovita določba, ki zagotovo ne uresničuje 26. člena zaščitnega zakona, kjer je zapisano, da mora nova volilna zakonodaja za poslansko zbornico IN za senat, olajšati izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini.
Slovenska skupnost je s pomočjo senatorja Zellerja, ki pripada stranki SVP, izoblikovala predlog, po katerem bi eno od volilnih okrožij v naši deželi bilo oblikovano tako, da bi zajemalo občine in kraje, kjer je na podlagi 10. člena zaščitnega zakona uvedena t. i. vidna dvojezičnost. Dejansko gre za območje, ki je ožje od vseh 32 občin, kjer velja zaščitni zakon, in torej za ozemlja, kjer smo Slovenci bolj strnjeno prisotni oz. je odstotek slovenskega prebivalstva večji. V takšnem okrožju bi manjšinska lista izvolila enega poslanca pod pogojem, da doseže 20 % glasov v takšnem okrožju.
Naš amandma je sicer podpisal tudi senator DS Francesco Russo, vendar pa ne pri vladi ne v večini v senatu ni prišlo do pozitivnega mnenja in amandma je prav včeraj na glasovanju propadel, edino, kar smo dosegli, pa je to, da je vsebino amandmaja vlada osvojila kot priporočilo (oz. “ordine del giorno”).
V enem samem tednu sta torej vlada in parlament zavrnila bodisi predlog za zajamčeni sedež v senatu kot tudi predlog za olajšano zastopstvo za Slovence v poslanski zbornici, pa čeprav je ta tema predstavljala eno od dogovorjenih prioritet za celotno manjšino.
To so žal politična dejstva, s katerimi se moramo soočati, in si seveda ne smemo zakrivati oči ali se delati, kot da se ni nič zgodilo.
Če pa pogledamo volilne rezultate zadnjih deželnih volitev in volitev za senat, lahko rečemo, da so bili glasovi SSk pravzaprav odločilni za zmago Debore Serracchiani, ki je premagala nasprotno koalicijo z nekaj več kot 2.000 glasovi. Prav tako so bili glasovi SSk, ki je na parlamentarnih volitvah podprla Demokratsko stranko, odločilni, da je ta stranka koristila večinsko nagrado in dobila dva senatorja več.
Če pa sledimo političnemu dogajanju v deželi in državi, bi skoraj ne mogli verjeti, da je stanje takšno, kot je: kot rečeno, zavrnjen je bil zajamčeni sedež za Slovence (ne za SSk!) v senatu, včeraj pa je poslanska zbornica, ob nasprotovanju vlade, zavrnila tudi predlog za olajšano izvolitev Slovenca v parlament. Demokratska stranka tudi ni želela, da bi se v slovenskih občinah dogovorili za njihovo skupno upravljanje, in na občinske volitve smo šli kot volilni nasprotniki.
Povrhu vsega tega pa je deželna večina odobrila reformo krajevnih uprav, ki po naši oceni predstavlja hudo omejitev upravne avtonomije naše manjšine in pravo grožnjo za našo narodno skupnost.
Upravna avtonomija je doslej pomenila, da v občinah, kjer je slovenska narodna skupnost v večini, smo Slovenci lahko suvereno odločali o vseh zadevah, ki so bile v občinski pristojnosti.
Odslej žal ne bo več tako: občine se bodo morale povezati v širše teritorialne enote, tako imenovane Unije občin, na katere bo prenesena velika večina pristojnosti, ki so bile doslej v izključni domeni občin. Izgubili bomo torej avtonomijo in moč odločanja o nekaterih ključnih zadevah, o katerih bodo odslej odločali predvsem drugi. Naše t. i. slovenske občine (mislim na tiste, kjer smo Slovenci v večini) bodo v Unijah imele zelo malo politične moči, saj bodo naši župani, ki bodo te Unije upravljali, imeli le po en ali nekateri morda dva glasova, njihovi italijanski kolegi pa preostalo ogromno večino glasov.
Konkretno bo najbrž pomenilo, da bo Števerjan v Uniji z Gorico in občinami severnega dela pokrajine, Sovodnje in Doberdob s Tržičem in ostalimi nižinskimi občinami, slovenskim občinam na Tržaškem pa grozi, da bodo povezane v Unijo s Trstom, ki bo v takšni Uniji imel absolutno večino glasov in torej glavno besedo. Sestavo Unij po zakonu določi deželna uprava, občine lahko le predlagajo spremembe, zadnjo besedo pa ima vsekakor deželni odbor.
Čeprav formalno ne gre za spreminjanje upravnih meja, pa reforma po našem mnenju ne spoštuje določb iz Okvirne konvencije o zaščiti narodnih manjšin, ki prepoveduje spremembe teritorialnih administrativnih enot, ki bi diskriminirale manjšine. Ob pravkar odobreni reformi pa se je potrebno vprašati, kaj pa drugega dejansko predstavlja odvzem pristojnosti občinam, kjer večinsko živi manjšina, in prenos teh pristojnosti na širše teritorialne enote, če ne diskriminatornega spreminjanja meja upravnih teritorialnih enot?
Da bom bolj konkreten: npr. pristojnost glede osnovnošolskih stavb in vrtcev so doslej imele občine, sedaj je ta pristojnost prenesena na Unije. O tem, če se bo, recimo, stavba osnovne šole na Vrhu Sv. Mihaela popravila ali ne, ne bo odločala več občina Sovodnje, pač pa Unija, v kateri bo imela ta občina le en glas na trideset! Zaradi “racionalizacije” stroškov se nam torej lahko kaj kmalu zgodi, da naših šol v manjših krajih ne bo več “racionalno” popravljati (seveda z gledišča interesov ostalih občin v Uniji) in bodo takšne šole lahko preprosto ukinjali.
To pa je samo eno od področij, ki lahko vitalno prizadene manjšino, praksa bo pokazala še vsa ostala področja, kjer bomo prikrajšani, a takrat bo že prepozno.
Zato seveda ne zadostuje določba v zakonu, da se pri poslovanju Unij izvajajo vse določbe iz zaščitne zakonodaje, saj jezikovne pravice ne pokrivajo vseh interesov manjšine, kot sem prej pojasnil s primerom glede šolskih stavb.
Nekateri v vodstvu naše stranke se zato ogrevajo, da poiščemo sodno varstvo in ta zakon izpodbijemo, kar bo še stvar odločanja; v vsakem primeru pa sem mnenja, da poskušamo negativne posledice obstoječega zakona čim bolj ublažiti: na Tržaškem npr. tako, da bi se sestavila Unija le iz okoliških občin, brez Trsta in Milj, kjer bi Slovenci ostali v večini. Takšni Uniji bi se morda lahko priključili tudi občini Doberdob in Sovodnje, vendar je potrebno pri tem pretehtati tudi vse ostale praktične posledice. Skoraj nemogoče je, da bi se takšni Uniji priključila občina Števerjan, paradoksalno v odstotkih najbolj slovenska občina v Italiji. Beneške občine pripravljajo konkreten predlog, ki izhaja iz dobrih praks Gorskih skupnosti in pričakujem, da ga bo deželna uprava upoštevala.
Priznam, da nismo zadovoljni z zadržanjem naše matične države Slovenije glede tega vprašanja, ki se je zadovoljila le z jamstvi glede izvajanja določil iz zaščitnega zakona, po našem mnenju pa je povsem spregledala določbe iz mednarodnih pogodb, ki prepovedujejo spremembe upravnih meja, ki bi bile do manjšine diskriminatorne.
Politična slika v Sloveniji se je namreč v lanskem letu korenito spremenila: doživeli smo kar trojne volitve, iz niča, mesec dni pred volitvami, pa je nastala nova stranka Mira Cerarja, prejela skoraj 35 % glasov in sestavila novo levosredinsko vlado. Pri tem ne gre pozabiti, da je vodja največje opozicijske stranke SDS Janez Janša moral v zapor sredi volilne kampanje, ko pa so bile volitve že mimo in nova Cerarjeva vlada trdno v sedlu, pa mu je Ustavno sodišče, za zdaj začasno, a vendarle, vrnilo prostost, tako da je na legitimnost in zakonitost njegove obsodbe padla težka senca, ki jo bo isto sodišče v kratkem moralo razbliniti, verjamem, da tako, da bo obsodbo razveljavilo.
Kljub vsebinskemu sestanku na zunanjem ministrstvu, kjer smo zelo konkretno opisali nevarnosti, ki jih za manjšino vsebuje deželna reforma krajevnih uprav, je iz Slovenije prišlo skopo uradno stališče, ki ga je predsednica naše deželne uprave v javnem sporočilu celo označila kot spodbudo za nadaljevanje predlaganega načrta o reformi krajevnih uprav. Pred kratkim pa je v Ljubljani prejela še visoko državno odlikovanje, česar zagotovo ni mogoče jemati kot kritiko takšne reforme zaradi vseh hudih posledic, ki jih bo imela na slovensko manjšino.
Iz povedanega izhaja, da nam političnih izzivov v tem letu ne bo zmanjkalo. Hitre spremembe v družbi in politiki pa terjajo od naše stranke, da mora na nekaterih segmentih na novo premisli svojo politiko, svoje strategije in preveri politična zavezništva. Za to bo priložnost na bližnjem deželnem kongresu, ki je bil preložen na pomlad, ko bi bilo koristno, vsaj po moji oceni, stranko tudi kadrovsko prevetriti.
V preteklem letu smo uspešno prestali občinske in evropske volitve. Na lokalni ravni smo ponovno osvojili Števerjan in Repentabor, kot rečeno, pa žal ni prišlo do dogovora za skupno upravljanje slovenskih občin z DS. Evropske volitve so prinesle potrditev dragocene politične povezave s SVP in dodatno smo razvili sodelovanje z avtonomističnimi gibanji alpskega loka, zlasti še s Tridentinsko avtonomistično stranko PATT in avtonomisti iz pokrajine Belluno, ki so danes tukaj z nami in jih še posebej pozdravljam. Lepo se je uveljavila naša, edina slovenska kandidatka na evropskih volitvah v Italiji, Tanja Peric, potrjen pa je bil naš skupni kandidat Herbert Dorfmann, ki bo v Evropskem parlamentu še naprej zavzeto zastopal tudi našo stranko in interese celotne manjšine. Njegova večkratna prisotnost v naših krajih in stalni stiki z vodstvom SSk so jamstvo, da imamo tam, poleg poslancev iz Slovenije, pravega sogovornika in zastopnika.
Za zdaj letos ni volitev na vidiku, zato moramo na podlagi prihodnjih kongresnih odločitev stranko še utrditi. V tako majhni stranki, v primerjavi z velikimi vsedržavnimi političnimi skupinami, je sicer težje delati, prednost pa je v tem, da smo samostojni in se nam ni potrebno nikomur udinjati. Prav zaradi tega so velikokrat stališča SSk v nasprotju s splošnimi težnjami italijanske vsedržavne in deželne politike. Večkrat se nam zgodi, kot pri reformi krajevnih uprav, da se v določenih političnih bitkah znajdemo sami in da nas napadajo celo takšne politične sile ali posamezniki, tudi v sami manjšini, ki bi morali sicer biti z nami v prvi bojni vrsti.
Gre za načelnost v politiki, ki je za nas še vedno vrednota, načelnost v prizadevanjih za ohranitev in celosten razvoj naše narodne skupnosti, ki je primarno vodilo naše stranke.
Rezultat takšne načelnosti pa je dejstvo, da smo med strankami z najdaljšo tradicijo v državi, ki je preživela prvo in drugo republiko, škandale in politične viharje, ki so odplavili marsikogar. Letos naša stranka slavi 40-letnico svojega nastopanja na deželni ravni, saj je bil prvi deželni kongres SSk maja 1975 v Devinu.
Načelnost pa ima pozitivne učinke le na daljši rok: marsikdo se npr. spominja srditih kritik in napadov, ki smo jih z leve in desne, od Italijanov in Slovencev, doživeli pred tremi leti, ko sem na podobnem novoletnem srečanju naše stranke dejal, da smo vrata slovenskih šol na stežaj odprli Italijanom, in sem si tudi drznil omeniti s tem povezane negativne posledice na kvaliteto učenja slovenskega jezika. Predlagal sem zato, naj raje italijanske šole v obmejnih krajih uvedejo pouk slovenščine. No, sedaj o tem v manjšini govorijo tako rekoč že vsi, idejo pa je pred kratkim podprla tudi italijanska ministrica za šolstvo. Bili smo torej, kot že velikokrat prej, dejansko pionirji, avantgarda v idejah in vizijah, ki so jih drugi najprej kritizirali in napadali, potem pa kar mimogrede po tihem osvojili. Naš je torej pravi reformizem, ki ga je SSk očitno zmožna, ker z narodno zavestjo in odgovornostjo, prosta vseh zakulisnih interesov in malenkostnega barantanja, gleda naprej, ne da bi pozabila na to, kar smo, komu služimo in katere so resnične potrebe naše narodne skupnosti in tega prostora. Prepričan sem, da se bo srednjeročno izkazalo, da so tudi naše kritike reformi krajevnih uprav, od ukinjanja pokrajin pa vse do prisilnega združevanja občin, utemeljene in logične. Medtem pa se marsikdo tudi znotraj naše narodne skupnosti s svojim skromnim vozičkom nebogljeno priklaplja na lokomotive, ki jih vozijo drugi, upajmo, da ne v prepad.
Pri vsem tem moramo upati, da poenotenje stališč v manjšini glede bistvenih potreb in interesov naše narodne skupnosti ne bo vedno trajalo tri ali več let, kot v zvezi s prisotnostjo italijanskih otrok na naših šolah, sicer bo medtem nastajala škoda, ki je ne bo mogoče več popravljati.
Kot rečeno, izzivov za naprej ne manjka. Niti se nismo ustrašili negativnih rezultatov glede prihodnjih možnosti za našo zastopanost v italijanskem parlamentu in negativnosti reforme krajevnih uprav.
Vse to pomeni, da bomo še močneje morali poprijeti za delo, se soočiti z realno politično situacijo, dobro pretehtati, kdo so naši dejanski zavezniki in kdo naši nasprotniki, in povleči ustrezne politične poteze.
Čas za to bo spomladanski kongres stranke, na katerega vas že sedaj vse vabim.
Nocoj pa vas po koncu tega uradnega dela vabim v spodnje prostore, da skupaj nazdravimo novemu letu in se pogovorimo o izzivih, ki so pred nami. Zahvaljujem se vsem kolegom, ki so pripomogli k uspešni organizaciji tega večera.
Hvala vam za udeležbo in srečno vsem!

Novoletni sprejem Slovenske skupnosti v Gorici

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme