Graditelji “miru na koščke”

Piše: DD

Prvi čezmejni križev pot “Nihče se ne more rešiti sam”

V čudovitem nedeljskem popoldnevu so se člani bratstev Frančiškovega svetnega reda iz Nove Gorice in Gorice z velikim navdušenjem spet srečali v živo. Dne 27. marca so končno lahko uresničili petnajsto bratsko srečanje, ki je bilo letos še bogatejše, saj so tokrat organizirali doživet – prvi – čezmejni križev pot skupno s koprskim škofom in goriškim nadškofom.

Kot so povedali na začetku poti na Pristavi, tik ob mejnem prehodu, so se že januarja letos pogovarjali o tem srečanju z namenom, da bi skupaj molili za konec pandemije. Že takrat so za naslov srečanja prevzeli besede papeža Frančiška “Nihče se ne more rešiti sam”. In vendar je danes pred nami še druga preizkušnja, za katero moramo moliti, vojna v Ukrajini. Živimo na meji, kjer so ljudje veliko pretrpeli zaradi vojnih grozot. Sedaj je čas, da molimo za mir, da bi – kot narekuje vodilo frančiškanskih tretjerednikov – “lahko bili prinašalci miru in iskali pota edinosti in dialoga”.

Lepa množica oseb vseh starosti (prav lepo je bilo videti tudi skupino otrok!) s škofoma na čelu – prisotni so bili tudi bratje asistenti, vikar v župniji Nova Gorica Bogdan Vidmar in goriški stolni župnik Nicola Ban – je stopila na pot proti Kapeli. Ob postajah s križi, na katerih so visele podobe, ki jih je za križev pot na Mengorah izdelal p. Rupnik, so s knjižicami v rokah izmenično, v slovenščini in italijanščini, brali besedila križevega pota iz dela Pobožnost trpljenja, v katerem je sv. Frančišek položil na Jezusove ustnice molitve k Očetu v obliki psalmov; vse to se je prepletalo z razmišljanji članov dveh bratstev. Pobožnost se je končala v cerkvi na Kapeli. Tam so se spomnili nepozabnega dogodka izpred dveh let: 27. marca 2020 je namreč papež Frančišek na praznem Trgu sv. Petra molil za konec pandemije ob evangeljskem odlomku o pomirjenem viharju. Tedaj je vse človeštvo posvaril, da se nihče ne more rešiti sam. Vsi smo na isti barki, tako v pandemiji kot v sedanji vojni krizi. Kot nekdaj Jezusovi učenci na Genezareškem jezeru, tako smo danes tudi mi prestrašeni pred nevihtnimi vetrovi. Zato so organizatorji križevega pota podarili vsakomur, kot znamenje srečanja, majhno papirnato barčico in angelčka miru. Ladjica nas spominja, da “smo vsi na isti barki in se ne moremo rešiti sami, ampak samo skupaj in predvsem z zavestjo, da je Jezus na krovu”, angel miru pa, da moramo delati za mir.

Nadškof Carlo Redaelli je v svojem sklepnem nagovoru dejal, da je papež Frančišek že leta 2014 poudaril, da miru ni, da tretja svetovna vojna poteka na koščke. Gorje nam, če se vojne ustrašimo in mislimo, da ne moremo narediti nič. Kajti čezmejni križev pot je pomemben pred Bogom, tudi na tak način lahko skupaj gradimo “mir na koščke”. Škof Jurij Bizjak je poudaril lik izgubljenega sina iz nedeljskega evangelija: k očetu se je vrnil, ker je bil lačen. Nebeški Oče včasih nima drugega načina, da bi nas pripeljal nazaj, kot je lakota. In vojna prinaša ogromno lakote, “takšne in drugačne”. Vse te lakote naj se pridružijo Jezusovi žeji na križu in naj vsem prinesejo odrešenje.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme