Suzin svet

Gozd

Gozd

Piše Suzi Pertot / Čarobni objem narave

Menda ni jezika, ki bi imel za gozd toliko različnih besed, kot jih ima slovenščina. Gozd je lahko samo in enostavno gozd, je lahko gošča, je lahko livada, je lahko gaj, je lahko šuma, pa hosta in goščava. Lahko ga imenujemo enostavno po drevesih, ki ga sestavljajo, kot smrečje, bukovje, jelovje. Vsaka beseda ima seveda rahlo drugačen pomen, šuma zveni nekoliko tuje, gošča nas odvrača, gaj je vedno v cvetju in je nežnih barv. Pa vendar, ob vsaki izmed teh besed si človek zamisli drevesa, hlad, zelenje in prijetno zavetje. Včasih ima gozd tudi nekoliko strašljiv, skrivnosten prizvok. Včasih nas ob besedi zmrazi in si ga zamislimo temnega in zaledenelega. Pa vendar… nič ni nam Slovencem tako močno pisano na kožo kot gozdovi.
Za pisanje teh vrstic sem se odločila ravno v trenutku, ko mi je bilo vsega enostavno dovolj. Ne gozdov in narave, ampak vsakdana, ki smo ga prisiljeni živeti, ujeti v mrežo državne birokracije in požrešnih lovk državnega upravnega aparata, ki grabi, molze, zahteva. V imenu neke krize, ki je izmišljena, v imenu nekih javnih dolgov, ki jih nisem zakrivila jaz, ki jih nismo zakrivili mi, preprosti ljudje. In sploh ne vem, ali je naša dolžnost, da jih odplačujemo, medtem ko imajo nekateri zagotovljenih tudi po petnajst tisoč, dvajset tisoč ali celo več evrov mesečno. Ko mi je vsega, kar je človeškega in posvetnega, enostavno dovolj, mi je gozd najprijetnejše zatočišče.
Gozdovi so zdaj, spomladi, prelestni. Saj ne, da ne bi bili krasni v vseh letnih časih, a zdaj, v maju, ki je meni najlepši čas, je zelenje še bolj bujno, življenje kar vre iz globin, zemlja drhti in rojeva. Na pobočjih, ki me obkrožajo, vse poganja, raste, se bohoti in se dviga k nebu v mogočnem, neskončnem, večnem brstenju. Kolo življenja. Rojstvo. Upanje.
Pobočja na Koradi, ki jih gledam z domačega okna, se zdaj ponašajo s tisoči odtenki zelene. So drevesa, ki so se že razrasla v nebo, njih krošnje so kot vrtinec, ki nas objema, opaja in odeva v najbolj žive odtenke zelene. Druga komaj poganjajo liste. Nežni, pastelni odtenki rišejo barve rojstva med trato in nebom. Livade se nežno zibljejo v vetru. Z okna se veselim odtenkov bele in svetlo zelene, ki prehajajo v temnejše valovanje. Gozd kipi, se prebuja, zeleni. In z njim vsa pobočja Idrske doline. Z zeleno se spajajo beli cvetovi akacij, bezga, jesenov in divjih češenj. Med travami, na jasah, dišijo narcize in šmarnice. In pobočja me vabijo, da iščem poti, steze, vrhove. Tam visoko se zima še poljublja s poletjem, rojevajo se rože, topi se sneg. In gozdovi brstijo prav zaradi te ljubezni, ki jih napaja z vodami talečih se snežišč. Smaragdno zelena se odbija od skalovja in neba. Gozdnata pobočja so najlepša, ko se zibljejo v vetru. Ko nas omamlja ples različnih odtenkov v pozdrav najlepšemu letnemu času, ki prekipeva od vsepovsod.
Gozdove sem imela rada že kot otrok. Predvsem smrekove gozdove. Ker sem živela v mestu, sem si jih skušala predvsem pričarati s fantazijo. In s knjigami seveda, kajti brala sem od zgodnjega otroštva. Sever, neskončni gozdovi, tajga v vsej svoji nedostopnosti, smrečje, v katerem se končujejo poti in misli. To so bile moje sanje, ko sem morala z mamo pešačiti po tržaških ulicah in mi je bilo mesto odvratno in tuje. Ko sem stopala po asfaltu in se utapljala v smradu izpuščenih plinov, sem sanjala, da sem ujeta v mahovje, da je zrak čist in poln vonjav. Veliko je otrok, ki si želijo igrače, trgovine, zabave in veselje. Jaz sem sanjala samo o gozdovih, hrepenela sem po prostranosti brez konca, smrekah, svežini, objemu zelenih skrivnosti.
Dolge poletne večere, ko mi ni bilo treba misliti na šolo, sem preživljala na balkonu. Skrivnost zvezdnatega neba me je vodila iz mestne utesnjenosti v čarobni objem narave. Starši, ki sicer niso imeli veliko prostega časa, niti denarja, so razumeli mojo stisko in v največje veselje mi je bilo, ko je mama končno privolila in nas je oče zapeljal v Trnovski gozd. Spotoma smo v marketu kupili malico, največkrat kruh s sirom in salamo, ko je bil ata še posebno pri volji, pa smo v gozdu prižgali ogenj in pekli hrenovke. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

03.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!